Piše: Gašper Blažič
Če ste morda v zadnjih dneh pozorno poslušali, kaj je premier Janez Janša povedal o Ukrajini, ste morda tudi opazili, da je bila pred usodnim 24. februarjem 2022 Ukrajina politično zelo vroča država, v marsičem podobna Sloveniji. Če nekoliko bolje orišemo njeno politično pot v zadnjih dvajsetih letih, lahko postane marsikaj bolj jasno – tudi v odnosu do svojega vzhodnega »Velikega brata«, ki jo je ves čas opazoval in večkrat tudi ukrepal.
Že v kar nekaj predhodnih kolumnah sem orisal možne zgodovinske okoliščine, ki so Ukrajince naredile za precej nezaupljive do svojih nekdanjih zavojevalcev. Res je sicer, da je vzhodna polovica Ukrajine nasploh vedno gravitirala bolj k Rusiji, kot pa na primer h kateri od zahodnih sosed. S tem se je v zadnjih letih tudi ustvarjal lažen vtis, da se želijo večinsko ruska govoreča mesta in regije odcepiti od Kijeva. Nedavno tragični dogodki v Maripolu, s katerim se je ponovil Vukovar iz leta 1991, so ta mit dokončno razbili. Mariupol je namreč večinsko rusko govoreč, a politično vse prej kot pro-kremeljski. Povrh vsega predstavlja še strateško pomemben koridor med seperatističnim Krimom in prav tako seperatističnima ljudskima republikama Doneck in Lugansk. Glede na to, da smo pred tremi desetletji v naši neposredni soseščini že imeli opravka z začrtanjem meja Velike Srbije na liniji Karlobag-Karlovac-Virovitica, dobro vemo, kaj to pomeni – tudi v času domovinske vojne na Hrvaškem je prišlo do poskusa teritorialne povezave med Kninom in severovzhodnimi zasedenimi ozemlji na Hrvaškem preko Banije in Korduna. Seveda srbskim seperatistom to ne bi uspelo brez izdatne pomoči JLA, ki se je v tistem času umikala iz Slovenije ter odvažala opremo (seveda ne toliko, kot jo je želela). In ker se Mariupol ni hotel predati, je sledilo strahovito maščevanje Putinove soldateske. A prav to je Ukrajino le še bolj poenotilo in hkrati izločilo vse tiste manjše politične skupine, ki še vztrajajo v svoji petokolonaški usmeritvi.
Pred kakšnimi desetimi leti pa je bilo seveda politična zgodba nekoliko drugačna. Marsikdo se še spomni t. i. oranžne revolucije iz leta 2004. To je bilo že v času, ko je bil »Veliki brat Vladimir« že na oblasti v Kremlju, vendar je bil njegov predhodnik Boris Jelcin še živ in zato ni bilo mogoče na brutalen način izražati imperialističnih lovk po ostalih državah. To je bilo sicer leto širitve Evropske unije in zveze Nato – Slovenija je takrat vstopila v obe zvezi. Jasno je bilo, da bo širitev EU in Nata proti vzhodu vplivalo tudi na razpoloženje »vzhodno od raja«. Od padca Berlinskega zidu je minilo petnajst let in zdelo se je, da ideja o demokratični in svobodni Evropi zmaguje tudi tam, kjer so še dve desetletji prej tla teptali sovjetski tanki. Ukrajina je zaradi nedokončane tranzicije (podobno kot Slovenija) trpela notranje boje za demokracijo, dvoboj med obema Viktorjema (Janukovič vs. Juščenko) pa ni odločal zgolj o zmagovalcu (lat. victor) kot osebi, ampak o zmagi morale, poštenja in demokratičnosti. In tu se je jasno pokazalo, da pri dveh predsedniških kandidatih vsegliharska logika nima kaj iskati. V oranžno obarvane demonstracije na znamenitem kijivskem/kijevskem trgu Maidan Nezaležnosti (ali krajše: Maidan, kar je v ukrajinščini tujka, ki v slovenskem jeziku pomeni »ploščad«) so prinesle zmage Juščenku, a ne za dolgo – leta 2010 se je njegov prorusko usmerjeni tekmec Janukovič povzpel na oblast. Za dotedanjo premierko Julijo Timošenko, ki je prav tako kandidirala, to ni pomenilo samo političnega poraza, ampak tudi kasnejši politično zaporno kazen, podobno kot se je to pri nas zgodilo z afero Patria.
Da se je leta 2010 v Ukrajini na oblast povzpel Janukovič, je zasluge imel tudi njegov mentor iz Kremlja. Jelcin je bil tistega leta že tri leta mrtev, Putinova avtokracija pa se je le še krepila. Že leto po Jelcinovi smrti je Putin s svojimi četami vdrl v Gruzijo ter zasedel Južno Osetijo. Kljub temu je ruskemu avtokratu Zahod popuščal na vsakem koraku, kar ni presenetljivo glede na to, da je Evropsko unijo od znotraj vse bolj razjedala (in jo še vedno razjeda) novodobna levičarska agenda z vsemi možnimi priveski, od LGBT do vsiljene multikulturnosti. In dejansko je Janukovič začel vladati kot »mali Putin« – v slogu korupcije, avtokracije in nasilja. Sodu je izbilo dno, ko se je javno odrekel proevropski usmeritvi Ukrajine in začel s tesnejšo povezavo s Putinovo Rusijo. Ta odločitev je spodbudila novo fazo oranžne revolucije, tj. Euromaidan. Na znamenitem trgu so se znova zgodile demonstracije, ki jih je Janukovič hotel zatreti (s pomočjo Rusije) na način, kot je kitajski režim obračunal z demonstranti na Trgu nebeškega miru v Pekingu leta 1989. A navsezadnje je bil Janukovič tisti, ki je moral oditi.
Ob tem se spomnim tudi dogodka iz januarja 2014. Zaradi vse hujšega nasilja Janukovičeve avtokratske oblasti v Kijevu nad demonstranti je prišlo do demonstracij v Sloveniji živečih Ukrajincev pred ukrajinskim veleposlaništvom v Ljubljani (takrat še na Teslovi ulici, v neposredni bližini Kemijskega inštituta). V kratkem in neformalnem pogovoru so mi demonstranti povedali, da se v Ukrajini dogajajo prave grozote, saj ljudje izginjajo, jih ugrabljajo, nekaterih v bolnišnicah sploh ne zdravijo. Takrat sploh še nisem dojel, da je Ukrajina okusila to, kar je za Putinovo Rusijo vsakdan že dobrih dvajset let – le da je kremeljski princ svoje lastne rojake počasi kuhal kot žabe. A komaj mesec dni po tem protestu je Putin v senci olimpijskih iger v Sočiju vdrl v Ukrajino z insceniranim referendumom na Krimu (primerjava s Kninom leta 1990 niti ni tako mimo) ter vkorakanjem svojih čet, ki so bile brez uradnih insignij ruske vojske, a vsi so dobro vedeli, da je šlo za okupacijo. Zahod je na to rusko potezo reagiral zelo milo, vojaški spopadi na vzhodu Ukrajine so kmalu izginili iz medijev. Celo propad mirovnih sporazumov iz Minska ter anulacijo sporazuma iz Budimpešte iz leta 1994 ni sankcioniral ničesar. Za Ukrajino se tako skoraj nihče več ni zmenil. Do 24. februarja 2022.
Ni torej dvoma, da je šlo pri Putinovi »akciji Z« samo za novo fazo svojega avtokratskega imperializma. Ocenil je, da je Zahod prešibak in da se bo odzval podobno kot leta 2014. Računal je tudi, da Ukrajina ne bo nudila velikega odpora. V obeh primerih se je uštel. Zdaj je jasno, da v tej vojni ne more zmagati, saj so se Ukrajinci tovrstni politiki odrekli že leta 2014, strahotno nasilje Putinovih čet pa bo samo še poglobilo odpor Ukrajincev do Moskve. In ko bo padel režim v Moskvi, bo na vrsti Minsk…
