Zadnje čase nekoliko bolj pozorno pregledujem posnetke o dogajanju v Romuniji izpred tridesetih let. Priznam, da dolgo časa niti nisem vedel, kaj vse se je tam dogajalo in kako je decembra 1989, ko je pri nas minila vročica zaradi napovedanega (in odpovedanega) mitinga resnice, sploh prišlo do dogodkov, ki so privedli do likvidacije Ceauşescujovega režima.
Vendar pa ta dogodek žal ni prinesel neke splošne lustracije. Je pa vseeno pokazal, na kakšnem principu deluje ekonom-lonec. Slednji zdrži pritisk do določene mere. Če ni ventila, ki bi odvajal odvečni pritisk, ali če ventil deluje preslabo, lonec preprosto poči, posledice pa so lahko zelo hude. Romunski komunistični teran, ki se je ob svojem prihodu na oblast ločil od sovjetske različice komunizma in se naslonil na severnokorejsko totalitarno agendo, je bil sprva celo nekakšen junak za Zahod, podobno kot jugoslovanski samodržec Josip Broz Tito, vendar je nato v svojem milnem mehurčku enostavno spregledal nečloveške razmere, v katerih so živeli Romuni. Varčevalni ukrepi, ki so presegli tiste, ki jih je v Jugoslaviji uvedla razvpita Milka Planinc, so privedli do obupnih razmer, tudi Securitate, romunska različica Udbe, ni prav nič prizanašala ljudstvu. Razmere so bile tako gnusne, da se je tistega leta celo novoizvoljeni predsednik jugoslovanskega predsedstva dr. Janez Drnovšek uprl temu, da bi se kot najvišji predstavnik Jugoslavije srečal z romunskim tiranom na jugoslovanskem ozemlju.
Skratka, podlaga za civilni upor je bila dobra, manjkal pa je le še vžigalnik. Slednji se je zgodil v Temišvaru, mestu z močno madžarsko skupnostjo, kjer so pripadniki Securitateja prišli po upornega pastorja Tőkesa, ki so mu podtaknili širjenje medetničnega sovraštva. Bilo je sredi decembra. Sprva je bilo protestnikov le nekaj deset. A bolj ko se je širil glas o škandaloznem poskusu, da pastorja izženejo, več protestnikov je prihajalo. Sprva so bili samo tam živeči Madžari, a kmalu je protest narastel v vsesplošni upor proti režimu. Ker je policija streljala na protestnike in jih nekaj ubila, je ogorčenje v državi naraslo. Iz solidarnosti so na ulice prihajali tudi prebivalci drugih mest, oblasti so ukrepale z nasiljem. Toda ni pomagalo. Romunski trinog, ki se je ravno vrnil iz Irana, ki so ga tedaj deset let obvladovali konservativni islamisti pod vodstvom ajatole Homeinija, je skušal nagovoriti ljudstvo v Bukarešti, kjer naj bi se zbrali privrženci režima, vendar so se začele težave. Množica ga je preglasila, diktator se je zmedel. Začel je nemočno udarjati po mikrofonu in se dreti »Alo, alo« kot kakšen učitelj, ki je izgubil avtoriteto.
In veste, kaj je obljubljal, ko je prišel do besede? Ne boste verjeli – dvig minimalne plače. Seveda je bil to samo obupen poskus, da bi umiril razburjeno ljudstvo. Dvig minimalne plače, skupaj s pokojninami in otroškimi dodatki je bil pač najbolj populistični ukrep. Toda zaleglo ni nič. Bilo je prepozno. Romunija se je znašla v vojnem stanju. Ker je vojska prestopila na stran ljudstva in Fronte narodne rešitve, se je s tem znašla v vojni s Securitate. S to razvpito organizacijo so se bojevali tudi mnogi civilisti, zato so po Ceauşescujevem pobegu padale žrtve, Bukarešta pa se je spremenila v pravo bojno polje. Še isti dan je bil diktator, ki je s helikopterjem komaj ušel protestnikom, ki so že prišli na streho zgradbe, aretiran in poslan na sojenje v Târgovişte, kjer je bil skupaj z vplivno ženo obsojen na smrt in usmrčen.
Kaj pa Slovenija? Spomnim se, kako sem pred petimi leti na shodih Odbora 2014 prinesel s seboj transparent, ki je prikazoval smrt romunskega tirana. In dobil na svoj račun očitke, da sem nedemokratičen. Ob tem bi morali najprej povprašati vse, ki smo nezadovoljni s sedanjim stanjem, namreč ali je primerno, da mečemo vrtnice v tankovske cevi. Zagotovo je nekaj res: Romunija po padcu Ceauşescuja ni doživela očiščenja, tako kot tudi Slovenija ne. V obeh državah se je komunistična elita ohranila na oblasti. V Romuniji se je namreč zgodila prevara, ko je tamkajšnja komunistična elita žrtvovala lastnega voditelja, da je lahko ostala na oblasti. Ceausescu zagotovo ne bi padel, če ne bi precejšen del tamkajšnje nomenklature še pravi čas obrnil barko v pravo smer. Povedano drugače: romunskega trinoga so dejansko izdali in nato obsodili in usmrtili njegovi lastni ljudje – tisti, ki so še do nedavnega izvajali njegove ukaze.
Tudi v Sloveniji se je tisti čas dogajal znotrajpartijski spopad med dogmatiki (Popit) in pragmatiki (Kučan), nekje vmes je bil tudi tedanji Ceauşescujev družabnik Stane Dolanc. Kučanova bitka z dogmatiki je bila dejansko dobljena že pred procesom proti četverici, ko je potihem dovolil izid Dnevnika in spominov Staneta Kavčiča, dokončno pa najkasneje jeseni 1989, ko je slovensko politiko dokončno zapustil stari funkcionar France Popit. V primerjavi z Romunijo je imela Slovenija to prednost, da je mejila na dve državi zahodnega bloka in da je partijska elita potihem dovolila tudi uvoz »zahodnih dobrin« (denimo preko televizije), prav to pa se je v končni fazi izkazalo za slabost. Prav tako je bila Slovenija tedaj še del Jugoslavije, novonastajajoča opozicija pa je morala razmisliti, kako se soočiti z Beogradom, ne da bi ji domača komunistična nomenklatura skočila za vrat.
Sicer pa zadnje poteze slovenske oblasti v marsičem spominjajo na obupne poskuse Ceauşescuja, da bi umiril razburjeno ljudstvo. Obljube o minimalni plači ter napovedi o skorajšnji odpravi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja so na prvi pogled simpatični socialni bombončki, a v resnici gre za dar, ki ga prinašajo Danajci – in takih darov se je treba še kako bati. Šarčeva vlada z njimi ohranja socialni mir, kar ji odlično uspeva, vprašanje pa je, za koliko časa. Jasno pa je, da ne moremo pričakovati neke resnične vstaje naroda (ne tiste »zombijevske« iz leta 2012, ki je bila povezana s finančnimi dotacijami narko-kartelov) v dobi, ko si redki pripadniki srednjega sloja raje pogovarjajo o tem, kam bodo šli žurirat, smučat in kupovat darila za božič, ki ni praznik Jezusovega rojstva, ampak praznik Božička, vil in palčkov.
Skratka, nismo še dosegli dna…
