Piše: dr. Andreja Valič Zver
»V postkomunističnih družbah, kakršna je slovenska, je nujnost resnice, pravice in spomina neločljivo povezana s pravico odprtega dostopa do arhivov tajne politične policije,« sem v sporočilu za javnost zapisala januarja 2014 kot predsednica Arhivske komisije RS. V ognju predreferendumskih dogajanj glede sprememb arhivskega zakona o dostopu do arhivskega gradiva, ki vsebuje občutljive osebne podatke, ki so bili pridobljeni s kršenjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter se nanašajo na osebe, ki niso bile nosilke javne funkcije, so se vnemale številne polemike. Podobno kot že pred t. i. arhivskim referendumom leta 2011 so se znova načenjala mnoga žgoča vprašanja. A v obeh primerih in tudi ob zadnjem primeru »Marta Kos«, ki je spet razburkal slovensko javnost, sem poudarila, da »je interes javnosti za razkritje delovanja zločinskih organizacij, kot je bila npr. Udba, ki je sistemsko in sistematično najhuje kršila človekove pravice in temeljne svoboščine, močnejši od pravice do varovanja občutljivih osebnih podatkov uslužbencev in sodelavcev tajne politične policije«.
A eno so načelna strokovna in etična stališča, drugo pa je praksa, ki se opoteka med resnico, stroko in politiko ter lažmi, zamegljevanjem in pačenjem resnice. Naj v luči aktualnega »kadrovanja« Evropske komisije opozorim na vprašanje evropskih poslancev Andreja Kovačeva, Lászla Tőkésa, Milana Zvera in Cristiana Dana Prede iz leta 2010. Evropski komisiji so tedaj postavili naslednje dokaj preprosto vprašanje:
»Po navedbah slovenskega Študijskega centra za narodno spravo so arhivi, ki zadevajo dejavnosti Udbe, nekdanje jugoslovanske totalitarne komunistične tajne službe v Sloveniji, zdaj shranjeni v Srbiji.
Državljani Slovenije, države članice EU, nimajo pravice dostopa do teh arhivov, ki so povezani z njihovo preteklostjo v času jugoslovanskega totalitarnega komunističnega režima. Navedeni arhivi so zdaj shranjeni v drugi državi, in sicer v Republiki Srbiji, ki je uradno zaprosila za članstvo v EU 22. decembra 2009.
Vlada Republike Slovenije je vlado Republike Srbije večkrat zaprosila, naj slovenskim državljanom omogoči dostop do omenjenih arhivov, vendar se srbska vlada na prošnjo Slovenije ni odzvala.
Dostopa do arhivov tajne službe Udba prav tako nimajo državljani drugih nekdanjih jugoslovanskih republik, še več, niti državljani Republike Srbije ne.
Vlada Republike Srbije pripravlja državo na vstop Srbije v EU, kar pomeni, da bo morala svojim državljanom in državljanom vseh držav članic EU omogočiti prost dostop do informacij.
S kakšnimi ukrepi bo Komisija spodbudila vlado Republike Srbije, da bo odprla arhive tajne službe Udba in tako državljanom Srbije, vseh držav članic EU in nekdanjih jugoslovanskih republik, ki niso članice EU, omogočila dostop do informacij?«
Neki gospod Füle je v imenu EK – ki je mimogrede potrebovala več kot dva meseca za odgovor – suho zatrdil da, »v zvezi z vprašanjem glede dostopa do arhivov nekdanje jugoslovanske komunistične tajne službe Udba želi Komisija poslance Evropskega parlamenta obvestiti, da zadeva ni v njeni pristojnosti. Zato Komisija od srbske vlade ne more zahtevati, da zagotovi dostop do omenjenih arhivov in kot v posmeh je še pristavil, da bo »Komisija Srbijo in druge države kandidatke ter potencialne države kandidatke še naprej spodbujala, da nerešena dvostranska vprašanja s sosednjimi državami rešujejo v duhu dobrih sosedskih odnosov«.
No, in v tem »duhu dobrih sosedskih odnosov« je vlada Mira Cerarja nekaj let pozneje na hitro »požegnala« nadaljevanje pridruževanja Srbije Evropski uniji tudi z ekspresnim zapiranjem dosjeja o arhivih jugoslovanske tajne politične policije.
Iz tega drobcenega delčka, izbranega izmed vseh mogočih misterioznih dogajanj v zvezi z arhivskim gradivom Udbe, lahko razberete, drage bralke in bralci, kako občutljiva in pomembna tematika je vsakokrat znova pred nami. Nemčija, Poljska, Češka, Madžarska in druge postkomunistične države so jo uredile mnogo bolje od nas. O tem je bilo že veliko napisanega. A če se ob menjavi oblasti ne bomo pogumneje lotili odprtih ran »pravice, resnice in spomina« in popolnoma odprli arhivov, nam bodo primeri, kot je »Marta Kos«, kar naprej lezli iz zaprašenih zgodovinskih omar. Naša družba bo še naprej v krču in prihodnjim generacijam temu žal ne bo uspelo ubežati.
