4.4 C
Ljubljana
četrtek, 25 aprila, 2024

Tudi zadnji šef CK zna biti brutalno iskren

Piše: Gašper Blažič

Ljudje smo po naravi takšni, da se drug ob drugem brusimo. Kar pomeni, da ne bleknemo vedno in za vsako ceno, kar nam pade na pamet, ko se soočimo s sočlovekom. No, morda pa nimam prav, vsaj ko opazujem sceno na twitterju, kjer padejo velikokrat cinične in tudi brutalne besede. Verjetno celo v precej večji meri kot pa v živo, iz oči v oči.

Oktobra 2020 sem na tej spletni strani pisal o pogojnem refleksu (TUKAJ). Naj ponovim uvodne besede: Refleks je najenostavnejša oblika vedenja, pri katerem pride do hitrega, stereotipnega in nehotenega odziva na dražljaj. Lahko bi ga povezali z nagonskim delovanjem. Pogojni refleks pa je pojav, pri katerem pride do reakcije na nevtralen dražljaj, ki ga je žival v procesu učenja povezala s pogojnim dražljajem, kar je prvi opisal ruski zdravnik in psiholog Ivan P. Pavlov, ki je s tem tudi sprožil razvoj psihologije v smer, kako izrabiti pogojne reflekse kot del učenja. In seveda tudi motivacije.

Na tem mestu bi lahko nadaljeval o psihološkem obvladovanju množic, kar sem sicer pisal že večkrat, a zdi se, da ima tudi to svoje meje. Današnji obisk protestnega shoda me je spet prijetno presenetil. Morda tudi to, ker sem na vlaku, ko sem se peljal proti Ljubljani, opazil precej veliko skupino protestnikov, a nihče od njih me ni prepoznal. Iz česar sem sklepal, da ne berejo Demokracije in bi na tej podlagi težko sklepali, da so se protestnega shoda udeležili samo člani in najbolj zagreti simpatizerji SDS. Na samem shodu namreč znanih obrazov iz državnozborskih dvoran ni bilo opaziti (dobro, če odštejemo dejstvo, da je bil Pavel Rupar davna leta nazaj celo poslanec). In morda je to tudi bolje, saj je s tem shod razbremenjen kakršnih koli političnih povezav.

Vendar pa se je očitno v času shoda, le da na drugem koncu Slovenije, zgodilo tole:

Naj spomnim, da so se zadnjemu šefu »cekaja« takšni »prebliski« že velikokrat zgodili, kar pomeni, da Milan Kučan vendarle ni nek uglajen gospod, za kar smo ga imeli zadnjih 35 let. Res pa je, da na stara leta tisti stari diplomatski tolerančni filter začenja »puščati« in je zato odzivov, ki takšnega človeka, kot je Kučan, razgalijo do obisti, vse več. Vseh dosedanjih Kučanovih »partizanskih« govorov tukaj niti ne bom našteval, a tu gre za vnaprej pripravljene govore. Bolj zanimivi so tisti Kučanovi stavki, ki so se zgodili zelo spontano, nekako refleksno. Na primer, ko je v začetku devetdesetih let Janezu Janši in Igorju Bavčarju nekoliko neprevidno dejal: »Pa Sultana pozdravita!« S tem »Sultanom« je mislil Nika Kavčiča, sicer nekdanjega oznovca, ki je vsaj v tistem času veljal za nekakšnega disidenta, ker je uredništvu Časopisa za kritiko znanosti leta 1987 priskrbel dnevniške zapiske liberalnega komunista in predsednika republiške vlade Staneta Kavčiča, ki so ga kakih petnajst let prej partijski vrhovi odstavili in izobčili. V knjigi »Okopi« se tako Janša spominja, da je tisti izgovorjeni »Sultan« marsikaj postavil na glavo.

Kučanovo bližnje srečanje z Urošem Urbanijo pa je še veliko bolj nazorno. Lahko bi rekli, da je Kučanu preprosto »ušlo« in da ima najbolj vpliven slovenski »stric iz ozadja« svojevrstne težave z inkontinenco. Nekateri so to komentirali, češ da ima nestor slovenske politike tudi po smrti Mirana Potrča še vedno smisel za humor. No, tu veliko humorja ni, vsaj kdor nekoliko bolj pozna glavna težišča Kučanove partijske kariere, ki je svoj vrh dosegla z izvolitvijo za predsednika CK ZKS, s čimer je postal tudi vrhovni šef slovenske Udbe in vsak dan prejemal njena poročila. Ne moremo sicer trditi, da je bil Kučan v tolikšni meri zagovornik represije, kot so bili to njegovi tedanji beograjski kolegi. Tu je ubral nekoliko mehkejše strune – avtorjev slovenskega nacionalnega programa (Nova revija 57) so se lotili predvsem z medijskimi napadi ter partijskimi obsodbami, enako tudi avtorjev osnutka slovenske moderne ustave (tj. pisateljske ustave), ki je sledil leto dni zatem. A po drugi strani se represiji nikakor ni odrekel, le skušal jo je pragmatično umestiti tako, da ne bi sprožila prevelikega revolta. Kar nas spomni na znani stavek, ki ga bomo to nedeljo slišali pri pasijonu po evangelistu Mateju, ko so načrtovali Jezusovo aretacijo: »Samo na praznik ne, da med ljudstvom ne nastane nemir.« (Mt 26, 5)

Marsikdo se bo ob tem spomnil na magnetogram znamenite seje v Tacnu sredi aprila 1988, ko je Kučan ropotal proti »fašistoidnim maniram« in dogodke slovenske pomladi primerjal z vzponom nacizma v Nemčiji. To je bila seveda že vojna napoved političnim spremembam, ki so se napovedovale, udbovci pa so bili v tistem času pozorni zlasti na kandidata za predsednika ZSMS z radikalnim programom Janeza Janšo. Ko je desetega maja 1988 v Mladini izšel razvpiti članek »Noč dolgih nožev«, zaradi katerega so celotno izdajo Mladine zaplenili, je v tem času posebna skupina SDV že izvajala »nočne obiske« v prostorih DO MikroAda, kjer je bil zaposlen Janša. Udbovske špiclje je zanimal najprej magnetogram seje, zaradi katere je izšel sporni članek v Mladini, pa tudi »neki vojaški ukazi«, o katerih jih je obvestil vir, kar je kasneje postal glavni corpus delicti v procesu proti četverici. »Noč dolgih nožev« pa je slovensko sceno prestrašil, saj so se napovedovale množične aretacije in nihče ni pravzaprav vedel, kaj so predstavniki ZKS s Kučanom na čelu obljubili beograjski »centrali«. Tri tedne zatem je SDV aretirala Janšo, organi varnosti JLA pa Ivana Borštnerja, nekaj dni kasneje pa so organi SDV aretirali še Davida Tasiča. Očitno pa so želeli – s tiho komando ZKS – še razširiti krog aretirancev, kar se sicer nato ni zgodilo. V primeru Janše in Tasiča se je zgodil, če uporabimo terminologijo iz biblične teologije, pravcati paradidomi (izročitev, kot jo omenja tudi pasijon po Mateju, prim. Mt 26,16: »Odtlej je /Juda Iškarjot/ iskal priložnost, da bi ga izročil.«) Če je v javnosti veljala nekakšna iluzija o tem, da bo republiška oblast zaščitila civiliste pred vojaško oblastjo, se je zgodilo ravno obratno: Janša in Tasič – slednji ni niti služil vojaškega roka – sta bila izročena v roke JLA.

Kot je znano, je vojaško sodišče vse štiri obsojence (poleg treh pripornikov še Francija Zavrla) obsodil na zaporne kazni. Slovenska politična oblast je vztrajala, da morajo biti te kazni tudi izvršene (to se je zgodilo leta 1989, ko je bila moč Odbora za varstvo človekovih pravic že oslabljena, vmes so že nastajale nove opozicijske skupine). Trd primež komunistične oblasti je začel popuščati šele septembra 1989, ko se je komunistični vrh Slovenije odločil popraviti »napako«, da podpre jugoslovanske ustavne spremembe v smer centralizacije, in sprejme amandmaje k republiški ustavi v smer krepitve avtonomije. In morda je Kučana vsaj takrat končno minila želja po zapiranju najnevarnejših nasprotnikov režima, saj je imel takrat že novega nasprotnika v Beogradu: Slobodana Miloševića.

To, kar je Kučan zabrusil Urbaniji, dejansko samo odseva njegovo lastno stanje duha. In morda so to redki trenutki, ko je nekdanji šef CK res iskren. S tem pa odpadejo vse iluzije o njegovi demokratičnosti ter o demokratičnosti tistih, ki jih je spravil na oblast – pa četudi so se mu izneverili.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine