22.2 C
Ljubljana
torek, 23 julija, 2024

Trk dveh novih obrazov je priložnost za desnico

Piše: Mitja Iršič

Ob veličastni zmagi desnice na evropskih volitvah, ki pomeni nekakšen obliž na bizarno zmago Gibanja Svoboda na državnozborskih volitvah, smo bili v živo priča redkemu pojavu, ki se sicer dogaja za kulisami anket Ninamedie, Valicona in Mediane – spremljali smo prehod zabetonirano levih volivcev od enega do drugega novega obraza.

Gibanje Svoboda je imelo eno najmanj konkurenčnih list v zgodovini evropskih volitev. Kljub temu je stranka prejela 148.304 glasov, kar je sicer poraz v primerjavi z državnozborskimi volitvami, a po nastopih njenih kandidatov sodeč in − še bolj – po dveletnem socialističnem maltretiranju Golobove vlade je skoraj 150.000 glasov gotovo uspeh. 70.835 glasov za komično nepripravljeno Ireno Jovevo, kar je svojevrsten znak, da levi volivci volijo po avtomatizmu ideološke pripadnosti.

Še bolj zanimivo pa je, da so se levi glasovi tokrat zaradi groteskne nesposobnosti in nepriljudnosti Gibanja Svoboda in Roberta Goloba prvič v živo razklali na naslednji novi obraz, še preden se je stricem uspelo znebiti prejšnjega. Votla stranka Vesna je dobila 70.398 glasov, od tega je nosilec njene liste Vladimir Prebilič prejel kar 74,12 odstotka (52.178) vseh glasov, kar jasno namiguje, da je stranka bila le kazanje mišic projektantov novih obrazov, ki kažejo, da še niso iz forme. Prebiliča so v ospredje (kot enega od kandidatov, ki jim kaže najbolje) v ospredje potiskali tudi večinski mediji – spomnimo, da je bil na prvem soočenju na RTV Slovenija Prebilič sam s težkokategorniki, ni pa bilo Petra Gregorčiča iz SLS, ki mu ankete (Ninamedia, Mediana) niso namerile dovolj visoke podpore.

Prebilič je sicer koncentrat vsega najslabšega, kar ponuja slovenska politika. Kučanov ruski »mirovnik« Ursulo von der Leyen obtožuje militarizma, neodgovorjenih vprašanj o njeni vlogi v aferi Pfizer in nenaslavljanje socialnih razlik oz. obdavčitve ekstra bogatih. Torej v paketu pride Kučanovo »mirovništvo«, ki Ukrajino sili v kapitulacijo, tiho koketiranje s t. i. antivax bumbarji in socialistična redistribucija, ki bi meritokratorno uspešne ropala za prigarano premoženje. Personifikacija vsega, kar je narobe z našo zavoženo državo. Na žalost pa tudi vsega, kar si levi politični bazen želi.

V času in prostoru sta se torej na volitvah prvič srečala prejšnji in prihodnji novi obraz CK ZK, saj se ustvarjalcem levih koalicij še ni uspelo znebiti prejšnjega. Pojav je izredno zanimiv za razumevanje psihologije množic in kot intimni vpogled v to, kako razmišlja levi volilni monolit.

Medtem ko jih je večina še volila za prejšnjo inkarnacijo novega obraza ne glede na to, kakšno alternativo so jim strici ponudili, pa je polovica glasovala za novega, ki je še t. i. obraz na čakanju. Na tak način smo se prepričali v dvoje: levi volivci so zvesti levici, tudi ko ta dela neverjetne svinjarije (dve leti uničujočega etatizma, dve leti nesposobnosti, dve leti »čiščenja« janšistov, dve leti absolutne operativne nesposobnosti …), tisti, ki niso, pa se hitro obrnejo k naslednjemu medijsko-političnemu projektu, ki dejansko predstavlja iste ideje.

Strici so torej dobili vse, kar so želeli: inercijo podpore za dominantno stranko na levici, hkrati pa željo po novem obrazu. Dobili so potrditev, da levi bazen nikoli ne podvomi o svoji ideološki podstati. Tipični primer tega je upravljanje z državnimi podjetji. Ko razočarano izvedo, da kakšno državno podjetje slabo posluje, da tam potekata sistemska korupcija in nepotizem, je prva misel, da bi bilo vse drugače, če bi bila na čelu sposobna uprava. Levemu monolitu na desnici še nismo znali razložiti, da dobrega državnega upravljanja v gospodarstvu ni. Da gre pri vsakem državnem vpletanju v gospodarstvo za ljudi, ki se ukvarjajo z denarjem nekoga drugega.

Prerez trka dveh novih obrazov torej nakazuje le to, da levi pol še vedno verjame v ideale nesmrtne revolucije in tisočletnega socialističnega rajha. Seveda je večina takšnih ljudi povsem zaverovana v svoje poglede na svet. A ne potrebujemo vseh. Na evropskih volitvah smo prvič prebili tisti zid levice, da ima ta vedno vsaj 5-odstotno zgodovinsko pogojeno prednost. Potrebujemo le 5 odstotkov tega bazena. Kako jih bomo prepričali? Začnimo z osnovami: vprašajmo jih, ali želijo, da Robert, Emilija, Dominika, Alenka, Luka, Sanja in Asta upravljajo z njihovim lastnim denarjem. Če je odgovor ne, pa je čas na nadaljnji pogovor.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine