7.5 C
Ljubljana
sreda, 1 februarja, 2023

Trikrat ZA in tako to je

Piše: Edvard Kadič

Za nami je referendumska nedelja, ko se je Slovenija odločila ZA debelo vlado v suhih časih, ZA študije o pomoči namesto konkretne pomoči starejšim in ZA enoumni nacionalni medij v časih, ko ob vseh lažnih novicah pluralnost potrebujemo boj kot Sahara vodo.

Ampak tako je. Vsaka politika si npr. prizadeva pridobiti nekakšen vpliv nad nacionalnim medijem. To je še posebej pomembno zato, ker pri nacionalnem mediju nikomur ni treba nič dati iz svojega žepa. Če želiš vplivati npr. na Demokracijo, to storiš najlaže tako, da jo kupiš. Vse drugo je že vprašljivo. Pri nacionalnem mediju pa ni tako. Pravzaprav je ravno obratno. On je tisti, ki narekuje, kdo bo sploh lahko koga kupoval, saj kupuje tisti, ki ima denar, v slovenski politiki pa ima denar tisti, ki je pri koritu, nacionalni medij pa odpira pot prav tja.

Tudi pogosto opevani ORF ali BBC nista nobeni izjemi. Ključna razlika med Slovenijo in Veliko Britanijo ali Avstrijo ni v tem, da bi bili v tujini večji svetniki od nas. Razlika je v tem, da se v omenjenih državah spoštujejo družbeni dogovori, v Sloveniji pa se ne. V omenjenih demokracijah razumejo, da je država domovina vseh, levih, desnih in tistih vmes. Če se družbeni dogovori ne bodo spoštovali, bo prišlo do vojne. In razumejo, da v vojnah trpijo vsi.

V Sloveniji ni tako. Pri nas si tranzicijska levica lasti to državo kot svoj fevd. Ima denar, ima vzvode moči in ima dovolj ljudi, ki preprosto potrebujejo službe in jih v zameno ne zanima, za koga in kaj počnejo. Tudi brez težav zamižijo pred pravili in dogovori. Njihovi gospodarji namreč dogovorov naravno ne spoštujejo. Saj so vendar prav zato, ker so drugi spoštovali dogovore, oni pa ne, nesramno obogateli in se pririnili v sam vrh slovenske družbe. To je njihov modus operandi, način delovanja. Karkoli drugega pričakovati, je neumno.

Zanimiv primer, kot ilustracija povedanega, je napoved pravosodne ministrice Dominike Švarc Pipan, da bo prilagodila zakonodajo tako, da bo mogoče vrniti »nezakonit« kazni protestnikom, izrečenih v času covidne krize. Menim, da to meji na norost, v logično pravnem pomenu pa gre za t. i. pravni nesmisel. Če so kazni nezakonite, ni treba spreminjati ničesar. Sam pojem »nezakonito« izničuje vse. Če bi bilo res vse skupaj nezakonito, bi se globe lahko vrnile že zdaj. Očitno pa se ne morejo, ampak je treba zadevo »zakonsko« urediti, kar pomeni, da niso nezakonite in posledično s tem tudi upravičene. Razumi, kdor more, ministrico drugače kot tako, da je treba plačati račune aktivistom, ki so ji pomagali priti na stolček.

Prejšnji teden smo imeli možnost gledati več soočenj okoli omenjenih referendumov. Nekatera soočenja so bila zanimiva bolj, druga manj. Prav posebno mesto na lestvici zanimivih, za nekatere tudi bizarnih, pa si zagotovo zasluži zadnje soočenje na nacionalki, ki ga je vodila Erika Žnidaršič.

Soočenje je bilo o novemu zakonu o vladi, ko naj bi državljani na referendumu potrdili ali zavrnili predlagano povečanje števila ministrstev, kot si je to zamislila aktualna vlada. Na eni strani smo videli zagovornike za potrditev predlaganih sprememb (Mesec, Švarc Pipan, Klakočar Zupančič), na drugi pa nasprotnike (Turk, Balažic, Primc …).

Komentarji so bili mestoma komični, mestoma pa tudi žaljivi. Tak primer je bilo npr. žaljenje predsednice DZ Urške Klakočar Zupančič s komentarjem sogovornikom, da besede in dejanja navzočih nasprotnikov referenduma temeljijo na ksenofobiji, homofobiji, delno mizoginiji in pa epistemofobiji.

Gre za javno opletanje s pojmi brez moralne odgovornosti. Takšno obnašanje najvišjih predstavnikov oblasti daje zagon in veter v jadra najbolj nizkotnim vzgibom v družbi, to so vzgibi sovraštva in razdejanja. Če lahko tako lahkotno opletajo najvišji predstavniki, če tako lahkotno urejajo zakonodajo za »naše« najvišji, potem je spoštovanje zakonodaje na nižjih ravneh pravzaprav norost.

Kam takšno nesramno brezpravje v političnem boju vodi, je še najlepše vidno na primeru voditelja odmevov Luke Svetine. Objavljanje njegovih fotografij po ulicah s prekrižanim obrazom kot nekoga, ki je za odstrel, je zadnji klic k razumu. Gre za nasilje političnih aktivistov nad konkretnimi osebami ali političnimi strankami. Poglejte, kako slovarji ali Wikipedija definirajo fašizem, in boste bolje razumeli, o čem govorim in kam drvimo. Če imate voljo in si pogledate, kako je prišlo do znamenite Kristalne noči v Nemčiji, toliko bolje. Za tiste, ki te volje nimate in mislite, da je to nekaj iz prazgodovine, naj omenim, da so takrat nacisti začeli veliki pogrom nad Judi. Da očitno zgodovina ni tako oddaljena, mogoče še najlepše ilustrirajo ruski tanki, ki so se v začetku letošnjega leta začeli valiti v Ukrajino. Vsi smo bili prepričani, da se kaj takšnega v Evropi ne more več zgoditi.

Ampak tako je, sem zapisal na začetku. Ljudje so si izvolili Roberta Goloba in njegove obljube. Golobisti zdaj to uresničujejo na način, ki si ga Slovenija po takšni izbiri zasluži. Brutalno, brezkompromisno in v naslednjih dveh letih z veliko obžalovanja ob bremenu, ki si ga je slovenska demokracija naložila na ramena.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine

1 komentar