Piše: Gašper Blažič
Ne vem točno, kdaj sem se prvič osebno srečal z Ljudmilo Novak. Vem pa, kako je izgledal moj prvi intervju z njo. Ne spomnim se točnega datuma, vem pa, da je bilo to verjetno že kmalu po volitvah leta 2008, ki so prinesle zmago tedaj Pahorjevi SD, medtem ko je Nsi izpadla iz parlamenta. Zaradi tega je odstopil tedanji predsednik NSi Andrej Bajuk, ki je ravno zaključeval mandat finančnega ministra v Janševi vladi. Ljudmila Novak, tedaj evropska poslanka (kar je tudi sedaj), se je v tem času zdela prava naslednica ustanovnega predsednika tedaj še krščansko-ljudske stranke, ki je nato prevzela identiteto SKD. Skupaj je stranko vodila deset let.
Intervju, ki sem ga naredil na tedanjem sedežu NSi na Cankarjevi 11 v Ljubljani – sedaj tam domuje Muzej slovenske osamosvojitve Združenja VSO – takrat ni ponudil nobenega povoda za kakšen konflikt znotraj pomladnega tabora. Navsezadnje je bila Novakova v drugi Janševi vladi tudi članica vladne ekipe, bila je namreč ministrica za Slovence po svetu. In vsaj nekateri smo jo tedaj imeli za pametnejšo od Lojzeta Peterleta, ki je v mandatih 2009-2014 ter 2014-2019 opravljal funkcijo evropskega poslanca še naprej in so mu nekateri zamerili udeležbo na dogodku Foruma 21 ravno v času, ko so potekala zborovanja Odbora 2014 in je bil Janez Janša v zaporu. Pa tudi za pametnejšo od njenega sedanjega naslednika Mateja Tonina, ki je v tistem času še deloval kot nekakšen upornik.
Vendar so se stvari nato spremenile in vse bolj je bilo čutiti nekakšno napetost v odnosih v pomladnem taboru, pri čemer je glavni ton dajala kar Ljudmila Novak, ki je leta 2017 neuspešno kandidirala na predsedniških volitvah, nato pa si na volitvah v evropski parlament leta 2019 zagotovila elitno pozicijo na listi, kar je tudi pomenilo konec sanj o četrtem poslanskem mandatu Lojzeta Peterleta, sicer predsednika osamosvojitvene vlade. To se je zgodilo že po zamenjavi na vrhu NSi, ko je novi predsednik postal Matej Tonin, slednji pa je pokazal bolj umirjeno politiko, medtem ko je njegova predhodnica v evropskem parlamentu očitno začela sklepati zavezništva, zaradi katerih je bližje evrosocialistom in liberalni ALDE kot pa zdravemu jedru Evropske ljudske stranke. In ne samo to: zaradi svoje »disidentske« drže je postala vir navdiha za mainstream medije, ki vsak njen zapis potencirajo z namenom, da bi znotraj pomladnega tabora zanetili čim večji spor. Prav zato je mogoče pričakovati, da bo takšnih provokacij vedno več. In pri vsem tem bi bila najboljša taktika, da bi jih pomladni tabor oz. Podporniki vlade ignorirali. Poglejmo nekaj najpomembnejših razlogov.
Prvič: Napadi na vlado s strani omenjene evropske poslanke so verjetno predvsem posledica močno nakopičenih negativnih čustev, kar je sicer – morda se sliši stereotipno – bolj problem žensk kot moških. Zdi se, da Novakova v tem primeru (nezavedno) posnema še eno nekdanjo politično spremljevalko Janeza Janše iz časa Slovenske demokratične zveze. Govorimo namreč o Spomenki Hribar, ki je po znamenitem pamfletu o zaustavljanju desnice izdala še knjigo »Svet kot zarota«, ki je tako rekoč učbenik za vse, ki želijo usmeriti čim več svojih frustracij proti določeni osebi. Čas, v katerem se nahajamo, zahteva predvsem razumski pristop k politiki in vodenju države, v sfero zdravega razuma pa zagotovo ne moremo uvrstiti prikimavanju »strokovnih« ugotovitev, da je medijska svoboda v Sloveniji močno ogrožena zgolj zaradi nekaj tvitov predsednika vlade, ob katerih nekateri posamezniki vedno znova »padejo v žveliment«. In to je prvi in najpomembnejši razlog, zakaj bi morali zapise Ljudmile Novak ignorirati.
Drugič: Že omenjeno obešanje mainstream medijev na izjavo Novakove bi moralo biti dovolj velik razlog, da takšne napade preprosto ignoriramo. Ker imajo povsem določen cilj: izrabljanje čustvene stiske znane osebe za doseganje konkretnih političnih ciljev, to pa je razbiti sedanjo vladno koalicijo. In tu pravzaprav ni nobene razumske logike, če denimo Novakova omenja Boga in v zvezi s tem dodatno problematizira SDS, medtem ko so slovenski katoliški izobraženci doslej izražali načelno podporo vladi za izvedbo reform, čeprav je že na prvi pogled jasno, da je na določenih področjih še nekaj blokad, ki so povezane z dogajanjem v SMC. In tu ne gre za podporo zato, ker bi bila vlada odlična, ampak ker je manj slaba od prejšnje. In v tej vladi se je NSi izkazala kot verodostojen partner, v duhu zavezništva, ki smo ga nekoč (pred dvajsetimi leti) že poznali pod imenom Koalicija Slovenija.
Tretjič: Če upoštevamo, da je L. N. tudi članica slovenske delegacije Evropske ljudske stranke, se zdi najmanj precej bizarno, da v nasprotju z ostalimi tremi člani (Milan Zver, Romana Tomc, Franc Bogovič) podpira diametralno nasprotno politiko. In tu se lahko vprašamo, če je v ozadju (poleg čustev) tudi kakšen drug motiv za takšno ravnanje. Sklicevanje na to, da bi takšno usmeritev izbral vsak pravi krščanski demokrat, je v tem primeru precej cenen izgovor. Zavezništvo z evropsko levico pri razkroju izročila, ki so ga zasnovali očetje združene Evrope, zagotovo ne more biti garant za neko zdravo prihodnost. A če tem poskusom posvetimo preveč pozornosti, negativne učinke še multipliciramo. In tudi to je razlog, zakaj v prihodnje tudi avtor tega zapisa ne bom več posvečal pozornosti Ljudmili Novak.
Verjamem, da je razlogov za ignoranco še več. Vendar naj bo dovolj.
