Bilo je osmega maja 1989, torej ravno pred tridesetimi leti. Verjetno bi bil običajen dan, če se ne bi popoldne začeli na Kongresnem trgu zbirati ljudje. Uradno na t. i. javno sejo ZSMS, ki je tako formalno rešila težavo, ki je nastala zaradi prepovedi ljubljanske SZDL shoda v podporo četverici JBTZ, ki je odhajala na služenje zaporne kazni. Na shodu je bil osrednji dogodek branje Majniške deklaracije, ki jo je prebral slovenski literat in tedanji skupščinski delegat Tone Pavček – njeno osrednje sporočilo je bilo: »Hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda!«
Pa smo ta cilj dosegli? Vsaj na prvo žogo lahko rečemo, da smo ga. Dobri dve leti po predstavljeni Majniški deklaraciji je Slovenija postala samostojna država, ki pa je morala na račun blaginje in povezovanja tudi žrtvovati manjši del suverenosti in sicer z vključitvijo v Evropsko unijo. Prav bližajoče se volitve v evropski parlament pa odpirajo tudi vprašanje, kakšna naj bo EU v prihodnosti – ali bo ta skupnost, ki so jo osnovali globoko ukoreninjeni ustanovni očetje krščanske usmeritve, še naprej zveza suverenih nacionalnih držav ali pa bomo pod patronatom socialistov dobili nekakšno novo »naddržavo«, ki bo po zgledu ZDA nekakšen talilni lonec vseh mogočih (v glavnem uvoženih) kultur? Ali takšna vizija ni nekakšna preslikava nekdanje SFRJ, ki se je sicer leta 1974 z zadnjo Kardeljevo ustavo sicer precej federalizirala, vendar je vseeno ohranila hierarhijo, po kateri je pot v Evropo iz Ljubljane vodila le preko Beograda? To so zagotovo pomembna vprašanja, ki odpirajo številne vzporednice.
Vendar pa tudi z vzporednicami ne gre pretiravati. Bruselj ni novi Beograd, čeprav postaja mogoče, da to lahko tudi postane. Prav tako za razliko od SFRJ Evropska unija ni totalitarna (nad)država. Lahko pa to postane, saj se socialisti ne samo v Sloveniji, pač pa tudi po svetu nikoli niso povsem odrekli svoji vlogi avantgarde, ki naj bi na novo postavila pravila v družbi, kar je morda le olepšan izraz za novodobno kulturno revolucijo. EU vsaj zaenkrat ni neka superdržava, iz katere ni mogoče izstopiti – dokaz za to je Velika Britanija, ki pa morda sedaj nekoliko trezneje razmišlja o posledicah brexita kot pa v času pred referendumom o njem. Nihče pa ni Britancev zaradi njihovega odhoda iz EU vojaško napadel, tako kot je JLA napadla Slovenijo ob njenem eksodusu iz razpadajoče SFRJ.
Seveda pa je treba reči, da je v »zahodnem« delu Evropske ljudske stranke prisotno precej slepote, saj se pojavlja veliko pozivov k skupnemu reševanju problemov, vendar nekateri najvidnejši predstavniki EPP ob tem pozabljajo, kako nerodno se je vrh EU lotil vprašanja migracij – namesto da bi države skupaj zaprle zunanje meje za migrante in jih vrnile nazaj, so dovolile tovrsten »uvoz« in celo predpisale kvote za sprejem migrantov. Tudi to je vplivalo na najbolj razvpit korak Velike Britanije.
A vrnimo se še nekoliko k Majniški deklaraciji ter slovenskim problemom. Prebiranje zapisov o Majniški deklaraciji (denimo TUKAJ) se sliši skoraj romantično, govori se o demokratizaciji in osamosvajanju Slovenije. Zborovanje, na katerem se je bralo Majniško deklaracijo (o tem, kako je sploh nastala in kdo je sodeloval pri njenem nastanku, pa kdaj drugič), je bilo še zadnje veliko dejanje, s katerim je ZSMS, torej režimski podmladek, nastopala kot protagonist velikih sprememb. Ta čas so namreč že nastajale nove politične organizacije, ki so prestopile Rubikon, mnoge od njih so se tudi podpisale pod deklaracijo. Zanimivo je, da je med podpisniki tudi Krščansko-socialna unija (predhodnica SKD), ki naj bi po nekaterih interpretacijah tja zašla »po pomoti«, saj naj bi nekdo v njenem imenu dal podporo deklaraciji brez pooblastila vodstva, ki se je takrat bolj kot k strankarski demokraciji nagibalo v smer sodelovanja v okviru »pluralizma samoupravnih interesov«. Kako močno je totalitarna poškodovanost (izraz, ki ga je javno uporabljal pokojni profesor Justin Stanovnik) zaznamovala številne kristjane, ki so se po večdesetletnem molku spet politično angažirali, dokazuje prav to, kako se je ta »retrovirus STM« (samoupravljanja s temelji marksizma, op. G. B.) ohranil vse do danes – kako naj bi si sicer razlagali nedavno velikodušno udeležbo nosilke liste NSi Ljudmile Novak na politično-športnem dogodku, kjer je skupaj s kolegi iz tranzicijske levice igrala nogomet in v »antifa« slogu »brcala rasizem«?
Ko po treh desetletjih berem in poslušam že precej obledele interpretacije tedanjih dogodkov o tem, kako se je v procesu slovenske pomladi tedaj še neobstoječa slovenska država demokratizirala, se moram grenko nasmehniti, če pogledam, kje smo obtičali danes. V osemdesetih letih se je tedanja partijska monolitnost sicer res začela rušiti, znotraj režimskih struktur jo je najbolj načela ZSMS, o čemer je sicer v svojih knjigah veliko pisal dr. Milan Balažic, nekdanji poslanec, diplomat, profesor in sedaj župan Moravč (in s tem eden od naslednikov nekdanje županje Moravč, ki je sedaj nosilka liste NSi). Prelomen je bil zlasti kongres ZSMS leta 1986 v Krškem, kjer je bilo izrečenih tudi nekaj besed o simulaciji demokratizacije. Kot je znano, je ZKS leta 1989 oklicala tudi »sestop z oblasti«, katere resnični pomen je bil ravno obraten od tega, kar je izražala sintagma – šlo je torej za ohranitev oblasti preko obrata, torej navideznega sestopa. Toda vprašajmo se: zakaj bi Milan Kučan, tedanji šef partije, sploh privolil v to, da komunistična avantgarda postane le še eden od tekmecev za oblast, če pa je Kučanov nekdanji mentor Stane Dolanc vse do konca branil svoj temeljni aksiom, namreč, da komunisti nikoli ne bodo odšli z oblasti? Povedano drugače: v letih slovenske pomladi se fundamentalno ni zgodilo nič posebnega, razen tega, da je SFRJ razpadla in da se je slovenski komunizem liberaliziral tako, da je sprejel logiko navidezne, simulirane demokratizacije (več o tem pa TUKAJ). Res pa je, da se je družbeni prostor nekoliko odprl, kar je bila seveda glavna programska točka ZSMS, ki je torej že takrat uresničevala programsko agendo razvpitega milijarderja Georgea Sorosa – namreč »odprto družbo« (Open Society).
Seveda se bo kdo vprašal, zakaj sem sploh zapisal to, na prvi pogled skoraj povsem absurdno misel, namreč o tem, da fundamentalnih sprememb ni bilo. Poglejmo, kaj se je še zgodilo v letu 1989. Oblastna elita je po Majniški deklaraciji kot nekakšno projugoslovansko »alternativo« ponudila Temeljno listino, ki so jo nekateri, ki so sicer dali podpis Majniški deklaraciji, podpisali »za vsak primer«. Besedili sta si bili zelo podobni, le da je Temeljna listina omenjala tudi Jugoslavijo in socializem. Na prvi pogled se je zdelo, da gre za de facto isti program. V resnici pa je šlo le za merjenje javnomnenjskega utripa, ki se je s simuliranjem spora s srbskim vodstvom (Miloševićem) vedno bolj obračalo v smer odcepitve od Jugoslavije, ki so jo tisti čas najedali tudi hudi finančno-monetarni problemi (visoka inflacija, nestabilen dinar, itd.). Slovenska partijska vrhuška je samostojno Slovenijo smatrala ne toliko kot nek ideal uresničitve »tisočletnih sanj«, pač pa kot zasilni izhod – v rokah je namreč imela argument, da sta glava in srce »zveri« v Ljubljani in ne v Beogradu, kar se je izkazalo tudi s tem, da je Josip Broz Tito svoje zadnje mesece preživel v ljubljanskem kliničnem centru (ki ga je dejansko ustanovil eden od udbovskih šefov in kasnejši podpredsednik zvezne vlade Janez Zemljarič) in ne v predvideni vojaški bolnišnici v Beogradu. Navsezadnje je bila že izvedba boljševistične revolucije na slovenskih tleh nekakšen vrhunski model revolucije za celotno Jugoslavijo – spomnimo se, kako so slovenski komunisti, ki so sicer izražali vdanost Brozu in leta 1943 v Jajce poslali močno delegacijo, hkrati pa branili svoj »oefarski« model pred posegi komunistov iz drugih delov Jugoslavije (o tem sicer več piše Albert Svetina-Erno v knjigi »Od osvobodilnega boja do banditizma«, namreč o konfliktih, ki so jih imeli slovenski komunisti v Beli krajini z odposlanci sovjetske ter jugoslovanske »centrale«, od slednje je bil tam navzoč Arsa Jovanović, ki so mu pripisovali krivdo za smrt Franca Rozmana-Staneta). Lahko bi rekli, da so slovenski komunisti z ustanovitvijo PIF in nato OF na nek način obšli Stalinova navodila in dosegli velik uspeh s prevzemom oblasti. Zato kasnejša dokončna ločitev od »patronata« Moskve ni bila tako presenetljiva. Ne glede na to pa totalitarnost komunizma ni kaj dosti zaostajala za sovjetskim – a je treba v isti sapi povedati, da je bil jugoslovanski komunizem s svojo »neuvrščenostjo« vendarle nekoliko bolj pragmatičen v odnosu do Zahoda, ki je v SFRJ našel nekakšno vmesno tamponsko cono, ki je nekoliko blažila učinke železne zavese, hkrati pa povezovala srednjo ter jugovzhodno Evropo.
Čeprav na splošno pravimo, da za slovenske komuniste, še zlasti za Kučana, samostojna Slovenija ni bila intimna opcija, bo potrebno to trditev morda revidirati. To seveda ne pomeni, da trdim, da so bili komunisti prav tako za samostojno Slovenijo kot demokratična opozicija. Pač pa trdim, da je bila samostojna slovenska država v načrtih KPS za prevzem/ohranitev oblasti ena od opcij. V času SFRJ je bila tedanja SR Slovenija edina jugoslovanska republika, ki je imela v primerjavi z ostalimi »bratskimi republikami« tri prednosti. Prvič: ni mejila na SR Srbijo, s čimer si je lahko ustvarjala več manevrskega prostora v odnosih z Beogradom, tako jugoslovansko kot srbsko centralo, hkrati pa je s Srbijo, ki je imela Beograd kot dvojno prestolnico (tako Jugoslavije kot Srbije) tekmovala za zapuščino SFRJ. Drugič: za razliko od ostalih republik je bila Slovenija nacionalno dokaj homogena in ni imela večjih kriznih žarišč, kot je denimo imela Hrvaška leta 1990, kjer so v nekaterih občinah Srbi imeli večino (denimo Knin). Tretjič: tudi v ostalih republikah SFRJ je bilo število tam živečih Slovencev neznatno, s tem je tudi odpadel razlog, da bi npr. slovensko manjšino v kateri od teh republik kdo vzel za talca. Vrh KPS oz. ZKS si je tako konec osemdesetih let lahko privoščil kampanjo in šla na nož z Miloševićem, ki je »delal red« na Kosovu, saj je Miloševiću po heglovski logiki s tem pomagala, še bolj pa je pomagala sebi, saj je dajala vtis, da brani slovenske interese. Hkrati pa je po metodi palice in korenčka Slovencem ponujala varnost (akcija Sever – miting resnice!) in pluralizem (referendum o izbiri slovenskega člana predsedstva SFRJ, ta član naj bi takoj po izvolitvi tudi postal predsednik predsedstva SFRJ, v tej tekmi je zmagal tedaj malo znani dr. Janez Drnovšek). S tem ko je ZKS privolila v legalizacijo političnih strank ter sprejela »prekucniške« amandmaje k republiški ustavi (septembra 1989), je dejansko izvajala simulacijo demokratizacije in ustvarila efekt »cesarjevih novih oblačil«, ki jim je ljudstvo ploskalo. Seveda so nekateri že kmalu po tistem uvideli, da je cesar v resnici nag, a igra se nadaljuje vse do današnjih dni, ko večina političnih akterjev v državi (vsaj tisti na »desni«) še vedno naivno verjame, da se prihodnost Slovenije odloča na volitvah.
Kaj torej reči ob vseh teh dejstvih? Morda to, da je, kot je na twitterju večkrat zapisal kantavtor Samo Glavan, Slovenija dejansko pomanjšana Jugoslavija, kar tudi precej relativizira znan citat dr. Jožeta Pučnika »Jugoslavije ni več, gre za Slovenijo«. Lahko bi rekli, da gre v tem trenutku predvsem za »malo Jugoslavijo«. Kajti točka iz Majniške deklaracije, ki vsebuje zahtevo po »suvereni državi slovenskega naroda«, dejansko ni uresničena. Če bi bila Slovenija suverena država slovenskega naroda, bi to pomenilo, da bi slovenski narod izvajal svojo suverenost kot nosilec oblasti (pa čeprav preko predstavniške demokracije). V resnici pa je narod precej daleč od izvajanja oblasti, ki je prepuščena samopašni »avantgardi« – to se vidi tudi iz tipične drže, ki vsebuje veliko nerganja in zelo malo akcije na področju civilnega upora. Povedano drugače: povprečen Slovenec lahko nerga nad visokimi davki, hkrati pa hvali socializem, ki je glavni izvor visokih davkov. Ne bo pa povezal teh dejstev in ne bo storil nič za ustavitev takšne prakse, češ saj se ne da nič storiti. Poanta je tudi v tem, da je civilnodružbena ozaveščenost državljanov – celo tistih, ki so politično sicer zelo »na tekočem« – izjemno nizka, ker praktično vse stavijo na to, da bodo problem Slovenije rešile (nove) stranke. V ozadju pa je seveda psihološko obvladovanje množic ter njihovo usmerjanje preko sodobnih sredstev obveščanja (poleg »tradicionalnih« medijev so to sedaj internet, facebook, twitter). Ob tem se tudi velja vprašati o virih financiranja raznih agentov, ki podtalno ustvarjajo razdore v pomladnem taboru – ste morda pomislili na vpliv Balkanskega bojevnika?
Za konec še to: se spomnite, kaj je bilo v mesecu maju pred petimi leti? Tudi takrat so bile evropske volitve. Bilo je tudi zborovanje na Prešernovem trgu v Ljubljani in predstavitev nove, tretje različice Majniške deklaracije, okrašene z verzi Daneta Zajca »Pride čas, ko ni več časa«. In kdo je bil tedanji protagonist omenjene »tretje« deklaracije? To je bil dr. Damir Črnčec, nekdanji direktor Sove, sedaj pa državni sekretar pri premierju Marjanu Šarcu, nedvomno najpomembnejši protagonist vladne politike, ko gre za boj z opozicijo, saj pozna številne njene skrivnosti. In ni dvoma, da tudi zaradi njegovega vpliva dediči podpisnikov Majniške deklaracije še nikoli niso bili tako šibki kot sedaj. Zato ni presenetljivo, da se od leta 2014, ko smo obeleževali 25 let Majniške deklaracije in se sklicevali na Zajčeve verze, ni zgodilo praktično ničesar. Država ostaja še naprej utemeljena na enakih temeljih kot tista leta 1989. Si res to zaslužimo?
