15.8 C
Ljubljana
petek, 29 marca, 2024

Trideset let Demosa. In izgubljenih priložnosti

Kar nekaj pomembnih tridesetletnic se je zvrstilo v letošnjem letu. Od ustanovitve prvih demokratičnih strank, majniške deklaracije, padca berlinskega zidu, ustavnih amandmajev, preprečitve mitinga resnice pa vse do ustanovitve Demosa, ki ima sicer kar tri ustanovne datume. 27. novembra 1989 so se namreč predstavniki treh (ali štirih?) strank na domačiji letos umrlega Ivana Omana v Zmincu pri Škofji Loki sklenili zavezništvo demokratičnih strank, teden dni po tem sestanku so tudi formalno podpisali dogovor, vendar se jim tedaj še ni v polnosti pridružila Omanova Slovenska kmečka zveza. Mesec dni po podpisanem dogovoru se je koalicija Demos tudi formalno oblikovala.

 

Marsikdo bi se ob takem dosežku trkal na prsih. Češ, poglejte, kaj smo vse dosegli – zmagali na prvih demokratičnih volitvah in izpeljali projekt samostojne Slovenije. Da, Jugoslavije res ni več in gre za Slovenijo, vsaj tako je dejal voditelj Demosa (in hkrati predsednik socialdemokratov) dr. Jože Pučnik na večer plebiscita. Toda kakšno Slovenijo smo osamosvojili od Jugoslavije in kakšno državo imamo? Državo, v kateri so volitve le okras, medtem ko vlado postavljajo mafijski »strici«? Državo, ki je demokratična in pravna le na papirju? Smo se res za to borili?

Dandanes marsikdo pravi, da je teh trideset let v resnici minilo v znamenju zamujenih priložnosti. Obstaja sicer povsem racionalno utemeljen razlog, zakaj ni prišlo do lustracije. Eden je v tem, da je prišlo do razcepa med Ljubljano in Beogradom (v tej bitki se je morala slovenska opozicija odločiti, na čigavi strani bo), drugi pa morda v tem, da je slovenska partijska nomenklatura aktivno gradila na svojem zunanjem »preobratu«, češ pripravljeni smo stopiti korak nazaj in enakovredno tekmovati z drugimi. Tej laži je demokratični tabor z lahkoto nasedel. In ji naseda še danes.

Postavlja se vprašanje, kakšno nalogo imajo Demosovi idejni nasledniki dandanes. Zagotovo ta naloga ni v čakanju na naslednje volitve. Namreč, prve večstrankarske volitve leta 1990 zagotovo niso bile poštene, vendar so se zgodile predvsem zaradi močnega civilnega pritiska skupin, ki so stale za strankami demokratičnega tabora. Problem sedanjih strank, ki naj bi predstavljale alternativo, je zagotovo najprej v tem, da za seboj nimajo neke široke civilnodružbene podstati, ki bi osveščale ljudi. A še bolj problematično je, da ne razlikujejo med tem, kar je realno in kar je hiperrealno. Denimo: ne moremo govoriti o ugrabljeni državi, če je že jedro sedanje države vezano na NOB – in to je naša realnost. Hiperrealnost pa je, da smo državo zgradili na temelju slovenske pomladi ter na diskontinuiteti s preteklostjo. Te prekinitve s preteklosti pa v resnici ni bilo, pač pa jo moramo šele narediti. Posledica mešanja realnosti in hiperrealnosti pa je na primer ta, da mnogi Slovenci kot krivca za svoje težave krivijo kapitalizem – čeprav tistega pravega kapitalizma sploh nimamo, pač pa kombinacijo vulgosocializma ter tovarišijskega kapitalizma.

Liberalni kapitalizem je torej hiperrealnost, tovarišijski kapitalizem pa realnost. In dokler bomo mešali med seboj realno in hiperrealno, se bo nadaljevalo obdobje izgubljenih priložnosti. In bomo čez deset let obeležili 40 let Demosa, a v še dosti hujšem stanju kot je sedanje. In nauk te zgodbe? Najdite ga sami!

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine