V četrtek, 27. oktobra 2005, zvečer je policija v pariškem predmestju Clichy-sous-Bois preiskovala rop. Ziad Benna (17) in Banou Traoré (15) sta pobegnila; preplezala sta trimetrsko ograjo transformatorske postaje in se skrila. Rezultat je bil predvidljiv: najstnika je ubila elektrika. Ko so prišli gasilci in policisti, so jih napadle migrantske tolpe. Divjanje, ko so gorele šole, restavracije in trgovine, se je razširilo na večino muslimanskih sosesk v večjih francoskih mestih. Francija je bila v plamenih. Takratni notranji minister Nicolas Sarkozy je napovedal prihod močnih policijskih enot, aretacije in boljše obveščevalne podatke. Povsem mogoče je, da kasnejši francoski predsednik sploh ni vedel, kako resno je ogrožena država. Če bi poslušal pariškega tožilca Yvesa Bota, da ni šlo za spontan izbruh jeze, ampak za skrbno načrtovano vojno, bi mogoče ravnal drugače in od ministrskih kolegov zahteval posredovanje vojske. Tako pa je deset let pozneje (že kot nekdanji predsednik) po islamskem pokolu v redakciji časnika Charlie Hebdo nemočno stal ob Françoisu Hollandu in skupaj z drugimi evropskimi politiki pel Kumbayo. Če ne prej, se je najbrž takrat zavedel, da je bitka za Francijo najbrž izgubljena.
Francija ni (bila) nobena izjema. Islamski priseljenci, ki so na prelomu tisočletja množično drli na staro celino, so se ravnali po doktrini Dyaba Abouja Jahjaha, vodje Evropske arabske lige iz Bruslja, ki je jasno povedal, da bi bila vključitev muslimanov v evropsko sekularizirano družbo “kulturno posilstvo” in da Evropa ne pripada samo Evropejcem, ampak tudi Arabcem. Tudi zato je v predmestju Bruslja nastal najbolj nasilen in radikaliziran geto v Evropi – Molenbeek. Župan Philippe Moureaux je policistom prepovedal, da bi med ramadanom na ulici pili kavo ali jedli sendviče, kasneje jim je dejal, da policijske patrulje v tem predmestju niso več primerne. In ravno iz Molenbeeka je izšla večina teroristov, ki so sejali smrt po Evropi. “Čiščenje predmestja”, kot je veliko akcijo po terorističnem napadu v Bruslju leta 2016 poimenoval belgijski notranji minister Jan Jambon, ni bilo uspešno.
Pot k islamizaciji je tlakovala strasbourška resolucija
Da bi razumeli današnje dogodke v Evropi, se je treba vrniti v leto 1975, ko je bila podpisana strasbourška resolucija, ki je odprla pot islamizaciji Evrope in velja za rojstni dan Evrabije. Zanjo je v Strasbourgu glasovalo 200 poslancev iz zahodnoevropskih držav. Politiki so predstavljali celoten tedanji ideološki spekter (razen strank, ki jih danes prepoznamo kot domoljubne, saj v tistem času niso imele parlamentarnih predstavnikov), napisal pa jo je predstavnik levega krila belgijskih krščanskih demokratov Tijl Declercq. V besedilu je zapisano, da imajo arabski priseljenci, ki se naselijo v Evropi, pravico prenašati svojo kulturo, običaje, način življenja in religijo v Evropo. Podobno kot danes so tudi takrat politiki trdili, da Evropa potrebuje delovno silo, ki jo bodo pripeljali na staro celino. Staroselci so se sicer trudili, da bi ohranili svoje običaje in tradicijo, toda politični vrh od priseljencev ni zahteval, da se vključijo v zahodno družbo, ampak je dopustil, da si muslimanski priseljenci, ki so se jim pozneje pridružili še črnci iz Afrike, korak za korakom ustvarjajo svoja ozemlja (male Evrabije), kjer živijo po svojih pravilih. In marakeška deklaracija bo vse to legalizirala.
Foto: iStock
Žal mi je, kar bom zapisal, a ne vidim druge rešitve kot uporabo surove, brutalne moči. Male Evrabije bi morala obkoliti vojska in vse do zadnjega prebivalca prisilno izseliti iz države (magari na Luno), naselja porušiti do zadnjega zidaka. In evropska preteklost bo znova njena prihodnost.
Jože Biščak
