Piše: Dr. Matevž Tomšič
Notorično dejstvo je, da je v Sloveniji leva politična opcija na oblasti večino poosamosvojitvenega obdobja (da o prejšnjih desetletjih, ko so imeli komunisti oblastni monopol, sploh ne govorimo). Tudi v tem trenutku obvladuje vse veje oblasti; saj ima parlamentarno večino in s tem vlado, poleg tega pa še predsednico države in večino na ustavnem sodišču.
Nekdo lahko poreče, da s tem ni načeloma nič narobe, saj je vse to stvar demokratične volje državljanov. Tako poslanci v parlamentu, ki so izglasovali aktualno vlado, kot predsednica republike so bili neposredno izvoljeni, ustavne sodnike pa so izvolili poslanci na predlog dosedanjega predsednika države. Vse je torej v skladu s postopki, ki jih predpostavlja ustavni red. Kaj moremo za to, če leva politična opcija pač uspe prepričati večje število volivcev, mar ne?
Vendar pa je za presojo volilne tekme in njenih rezultatov potrebno poznavanje družbenega konteksta, v katerem se odvija. Pri volitvah ni pomembno samo to, da so svobodne. Morajo biti tudi poštene, kar pomeni, da imajo udeleženci na njih vsaj približno enake pogoje za to, da nagovarjajo volivce. Vendar to ne velja samo za čas predvolilnih kampanj. Pomembno je, da so politični protagonisti vse čas deležni korektne obravnave.
V Sloveniji so volitve nedvomno svobodne. A udeleženci nikakor nimajo vsi enakih pogojev. Glede na to, da je politično prostor bipolarno razdeljen, lahko rečemo, da je eden od taborov nedvomno zapostavljen. Naj podamo športno primerjavo. Volitve so pri nas podobne nogometni tekmi (ali seriji tekem) s pristranskim sojenjem, kjer je eno od moštev vselej oškodovano s strani sodnikov. Takšnemu moštvu je pot do zmage zelo otežena. Če sodniki vsakokrat izključijo katerega od njegovih igralcev, ob tem pa dosodijo nasprotniku kakšno izmišljeno enajstmetrovko, mu tudi kakovostnejši igralski kader in boljša taktika pogosto ne pomagata. Takšno moštvo mora igrati bistveno boljši nogomet, da lahko upa na zmago.
V našem primeru igrajo vlogo »sodnikov« predvsem mediji, ob tem pa še pravosodje, šolstvo, civilna družba itd. Ti ponujajo državljanom razlage političnega dogajanja, v okvir česar sodi tudi ocenjevanje dela različnih političnih protagonistov. In kot je problematično, če imajo nogometni sodniki dvojna merila pri določanju prekrškov in prepovedanih položajev, je problematično, če podobno prakticirajo politični »arbitri«. Še toliko bolj, ker v tem primeru ne gre samo za igro, ampak za odločanje o prihodnosti nacije.
V Sloveniji so ta dvojna merila pri ustvarjalcih javnega mnenja očitna. Početje Golobove vlade osrednji mediji obravnavajo bistveno bolj prizanesljivo, kot so obravnavali početje Janševe vlade. Poglejmo samo dva aktualna primera. Ko je prišlo na dan, da je aktualni zdravstveni minister grozil predstavniku zdravniškega sindikata, se je o tem poročalo zelo skopo. Javnost se je morala zadovoljiti z ministrovim pojasnilom, da je šlo za bolj »čvrsto moško debato«. Si predstavljate, da bi kaj takšnega storil kateri od Janševih ministrov? Mediji bi nemudoma zahtevali njegov odstop. Prav tako je bilo zelo malo pozornosti posvečene dejstvu, da nobeden od evropskih poslancev iz vrst vladajoče koalicije ni podprl nedavne resolucije evropskega parlamenta, ki je Rusijo označila za državo, ki sponzorira terorizem in uporablja teroristična sredstva. Tisti, ki so se pred volitvami zaklinjali, da bodo Slovenijo vrnili v območje t. i. jedrne Evrope, so se zdaj našli v krogu (tihih) podpornikov Putinovega režima. In v času mandata aktualne vloge se je nabralo že kar nekaj »prekrškov«, za katere naši javnomnenjski arbitri niso »piskali«. V takšnih razmerah politična tekma težko poteka na korekten način.
