Tatovi teles in uma

Piše: Jože Biščak

Precej simbolike je bilo v nedeljskem poznopopoldanskem nalivu. Hkrati z rezultati referenduma so začele prihajati informacije, da je meteorna voda zalivala ceste, podvoze in kleti. Kot bi želelo nebo povedati ljudem, kaj je bilo bistvo zakona o vodah, ki so ga ta dan na referendumu množično zavrnili. Ni šlo za pitno vodo, ki ne bi več tekla iz pip, če bi obveljal Vizjakov zakon, kot so ljudi strašile nevladne organizacije in leva opozicija. Vodo bi ljudje v vsakem primeru imeli. Bistvo zakona so bila finančna sredstva za urejanje vodotokov in poplavnih območij, ki jih je vlada z zakonom krepko povečala. Zdaj ne bo imela zakonske podlage, da skupaj z občinami uredi območja, kjer poplave najbolj ogrožajo ljudi.

Manipulacija s pomočjo medijskega mainstreama (vključno z državnima RTV Slovenija in STA), ki se je odkrito postavil na stran predlagateljev referenduma, je uspela. Tudi očitna abstinenca desnega pola volivcev je k temu pripomogla. Kakor glavnega dobitka na lotu ne moreš dobiti, če ne vplačaš stavnega listka, tako tudi zmagati ne moreš, če obsediš doma v naslonjaču in čakaš, da bo delo na volišču opravil nekdo drug. Naj bo ta referendum vsem dobrim ljudem opomin, če Slovenci prihodnje leto ne želimo (spet) pristati v socializmu. Floskul te smrtonosne ideologije v referendumski kampanji ni manjkalo; skrb vzbujajoče je, da ji mlajše generacije tako slepo sledijo.

Levica ne prinaša prav ničesar, razen kulturnega relativizma, moralne anarhije, zlobne retorike in nihilizma; vse to žene v izmišljevanje pravic vseh vrst, rušenje tradicije in krščanstva. Kulturni marksizem, ki poganja sodobne levičarje in je okužil tudi te kraje, predvsem mladim ljudem vsiljuje svoje ideje povsod: v šolah in na univerzah, v podjetjih, medijih. domovih za ostarele, kinodvoranah, na koncertih, kulturnih prireditvah in ulicah. Tam se oblikujejo misli nič hudega slutečih in voljnih mladih. In voda je zelo primerna stvar za zavajanje, še posebej če 24 ur na dan bereš in poslušaš, kako bo (če je že ne bo zmanjkalo) postala umazana in nepitna, kolikor na referendumu ne boš proti zakonu. Igranje na čustva je star trik, nihče več trezno ne premisli in ne sklepa logično.

Ulica ne sme odločati o vladi
Ampak, kar je, je. Največja napaka bi zdaj bila, če bi se vlada pretirano ukvarjala z rezultatom referenduma in zadevo dramatizirala. So drugi, veliko pomembnejši projekti kot pa zakon, ki je padel zaradi ideološkega ozadja kampanje. Kolikor bolj se je bližal dan referenduma, toliko glasnejša je bila levica, češ da je to glasovanje poleg vode tudi glasovanje o vladi, ki bo morala odstopiti, če bo na referendumu njen zakon poražen. Daleč od tega. Je neki pokazatelj razpoloženja med ljudmi, a ne ključen, da bi lahko sklepali o naklonjenosti neki (vladajoči) politični opciji. Prav tako ne pomeni poraza konservativizma. Kateri ideologiji so ljudje naklonjeni in bo vladala, bodo ljudje pokazali na parlamentarnih volitvah, ki bodo, kot zdaj kaže, prihodnje leto. Čeprav bo opozicija, opogumljena z rezultatom referenduma, začela z novim nizom nagajanj in podtikanj. Tanja Fajon je že napovedala novo nezaupnico, nevladniki grozijo z novimi referendumi. Ampak nobena (leva) vlada ni odstopila, če je njen zakon padel na referendumu. Če bi bilo tako, bi moral pred tem že marsikdo odstopiti, ko so bila referendumska vprašanja veliko usodnejša. Denimo Borut Pahor junija 2011, ker je padla pokojninska reforma. Enako bi moral storiti tudi Miro Cerar, ko je decembra 2015 na referendumu padel zakon o spremembi in dopolnitvi zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Že drugič. Pa se ni zgodilo nič. In prav je tako.

Vsak demokrat je lahko vesel, da je bila udeležba nadpovprečna, da so šli ljudje množično na volišča. In da bo tako tudi na parlamentarnih volitvah. Tudi tam šteje vsak glas. Tam (in samo tam) se odloča, kdo bo oblikoval in vodil vlado. Ne na ulici, ne z grožnjami (tudi s smrtjo) političnim in ideološkim nasprotnikom.