Piše: Andrej Sekulović
»Kdor živi od bojevanja proti sovražniku, je zainteresiran, da ta ostane pri življenju,« je v svojem delu »Človeško, prečloveško« zapisal nemški filozof Nietzsche. Ne glede na to, da je omenjena knjiga izšla proti koncu 19. stoletja, gre za resnico, ki predvsem v naših časih prihaja do izraza.
Če poslušamo pripadnike različnih levičarskih skupin, nevladnih organizacij, strank in iniciativ, se nam zdi, da smo naleteli na paranoike, ki za vsakim vogalom vidijo »fašiste«, »desne ekstremiste«, »belske supremaciste« in druge »sovražnike odprte družbe«, ki lahko vsak čas vstanejo iz senc in zrušijo prečudovito ureditev liberalne demokracije, v kateri naj bi živeli. No, to »paranojo« podpihujejo osrednji liberalni mediji. Pravzaprav pa sploh ne gre za pristen strah pred desnim ekstremizmom, ki naj bi bil vedno le korak ali dva oddaljen od prevzema družbe, zaradi česar morajo biti bojevniki socialne pravičnosti in mavrične levice vedno na preži, temveč za strategijo. Ta strategija levičarjem, liberalcem, kulturnim marksistom, ali kakorkoli že hočemo danes imenovati predstavnike prevladujoče ideologije, omogoča, da se poslužujejo »negativne legitimnosti«.
Negativna legitimnost je izraz, ki ga je skoval francoski avtor Guillaume Faye. Gre za strategijo, kako se obdržati na oblasti in na vplivnih položajih s pomočjo »zgodbe o velikem strašnem volku«. Gre za to, da se liberalni in levi voditelji skušajo obdržati na svojih položajih, pa ne tako, da bi poudarjali svoje dosežke, ki po navadi ne obstajajo, temveč ljudi prepričujejo, da če ne bodo podpirali njih, lahko na oblast pridejo grozni avtoritarni fašisti in desničarji. Ustvarjajo »izmišljenega sovražnika«, pred katerim so oni edini ščit svobodne družbe, ali kot razloži Faye: »Sistem, ki mu ne ratuje dobiti konsenza in doseči kakršnih koli rezultatov, si izmišlja virtualne sovražnike, pred katerimi naj bi branil narod.« No, seveda pa obstaja tudi druga plat kovanca; nevladniki pa tudi vladni uslužbenci si lahko polnijo žepe z davkoplačevalskim denarjem prek različnih kampanj proti »sovraštvu«. Z drugimi besedami, davkoplačevalci plačujejo tiste, ki jih zatem preganjajo, če si drznejo reči kaj »neprimernega«.
