Piše: Bogdan Sajovic
Ko sem kot najstnik pred štiridesetimi leti volontiral pri Delu, sem kaj hitro spoznal, kako stvari stojijo. Uradne cenzure sicer ni bilo, bila pa je avtocenzura. Vsak je vedel, kaj lahko napiše in česa ne, oziroma kako naj napiše. Če je na primer neki tuji časopis negativno pisal o Jugoslaviji, se je to spregledalo, če pa ni šlo drugače, so ta časopis označili kot skrajno konservativnega ali skrajno desničarskega. Zveni znano?
Če je pisal pozitivno, je bil seveda povišan v »uglednega«. Kak tuji časopis je tako lahko v mesecu dni večkrat prešel iz skrajno desničarskega v uglednega in spet nazaj, ne da bi se to zdelo komu čudno. Kot se ni zdelo nikomur čudno, da lahko svobodno objaviš vse, razen tistega, česar ne smeš. Kardelj je temu sicer rekel partijska dialektika, in kdor jo je doumel, mu je bila namenjena lepa kariera. Za druge pa je obstajal kazenski zakonik in šopek zakonov, po katerem je lahko kršilec avtocenzure dobil od petnajst dni zapora zaradi vznemirjanja javnosti pa tja do strelskega voda zaradi kontrarevolucije. No, navadno so kazni padle nekje vmes, od dveh, treh let zapora pa tja do deset ali dvanajst, kakor komu in kakor kdaj. Sistem »garantiramo svobodo govora, ne pa tudi svobode po govoru«, ki ga je ubesedil veliki neuvrščeni prijatelj Jugoslavije Idi Amin, je v samostojni Sloveniji nadomestil sistem odškodninskih tožb, ki na koncu praviloma poniknejo brez epiloga oziroma padejo na evropskem sodišču, potem ko toženemu leta požirajo energijo, čas in denar.
A kot se zdi, se ideološkim dedičem boljševizma kolca po starih dobrih časih, ko se ni bilo treba ukvarjati z individualnimi odškodninskimi tožbami, temveč je pregon avtomatsko prevzel državni aparat. Zatorej pripravljajo novo zakonodajo, po kateri bodo lahko ob širokem branju vsakogar, ki bo kritičen do neoboljševikov preganjali kot fašista, tako kot si je to nekoč zamislil Kidrič. Zato tudi ni čudno, da se neoboljševki tako navdušeno slinijo pred njegovim kipom …
