9.1 C
Ljubljana
nedelja, 11 aprila, 2021

Svetovni dan zdravja – vse leto je lahko 7. april!

Piše: Vane T. Costa

Ob 7. aprilu,  svetovnem dnevu zdravja- apel k krepitvi posameznikovega zdravja in nacionalne zdravstvene slike.

Ustvarjalci morebitnega zdravstvenega »kaosa« ne smejo priti do odločilnega glasu. To lahko uniči vse pozitivno naravnane programe zdravja posameznikov in celotne populacije. »Svobodomiselni« nasprotniki organizirane skrbi za zdravje državljanov lahko preizkusijo svoje poznavanje na področja kjer ni možnosti in nevarnosti  za zdravje vseh nas.

V zvezi s tem  in z aktualno zdravstveno sliko pri nas je danes imel minister za zdravje Janez Poklukar  tiskovno konferenco na katero je med drugim poudaril, da je danes svetovni dan zdravja, ki v ospredje postavlja neenakosti v zdravju. “Novi korona virus nas je opomnil, da bolezen ne izbira po spolu, rasi, starosti, verskem prepričanju ali statusu. V Sloveniji imamo dostopno kakovostno zdravstveno oskrbo in kot minister bom naredil vse, da bo tako tudi ostalo” Pa  vendar,  to ne sme biti tako in ne sme ostati v teh, bog ne daj, okvirjih. Vsi iz stroke in odločevalci, ki so na tem področju v prvih vrstah, morajo in tudi tako delajo, da smo kot državljani, narod, ljudje, na prvem mestu.  Vsakdo ki dela v obratni smeri, dela obratno sebi in svoji človeški naturi, ki jo ima vsak v sebi, vendar ni v »dobrih«  odnosih z svojim

zdravim delom »jaza«.  To mora biti cilj vsake nacionalne zdravstvene politike. Te pogoje  in takšno zdravstveno politiko imamo. Imamo pa tudi  nejeverneže in nasprotnike te politike. Med njimi so takšni ki želijo biti všečni kratkoročno, dolgoročno pa škodljivi in uničujoči ter destruktivni, razdirajoči in kot razgajevalni element  v tej in zoper pravilno zastavljeno zdravstveno politiko in strategijo.

Storiti moramo kaj?

Biti predvsem človek, človeški, ljudski, sočuten, dojemajoč. Vsak, ali vsak. Težko, pretežko nemogoče. Morda, Morda pa tudi ne. Vse je v mejah zmožnosti vsakega posameznika. Le da moraš,  vsakdo mora imeti  pravilno naravnan kompas osebnih lastnosti za pot k cilju ki se mu reče, zdravje in  zdravo počutje. Takrat si lahko, je marsikdo na dobri poti. K temu me je izzvalo pisanje neke medicinske sestre, sestre Suzane L., ki se je odzvala povsem normalno človeško, ki meni da je delo, ki ga opravljajo težko  ter da pri tem delu  moraš čutiti da opravljaš poslanstvo in ne službo od ure do ure. Mnogi »kritiki« o odnosu zdravstvenega osebja in zdravstva,  se opirajo na slike, ki so objavljene  tako da kažejo prazne bolnišnične postelje, prazne hodnike, brez da bi vedeli kdaj so posnete, ve se pa s kakšnim namenom so objavljene. Tendenciozno in s slabim namenom.

Med drugim pravi: Pacienti so mlajši, vse več sprejemamo mlajše, so bolj ogroženi, hitreje se jim slabšajo zdravstvena stanja. Smešno se mi zdi, ko je v bolnisnici kdo od vasih bliznjih ali pa le znanec, se takoj obračate na nas, če vemo kje se nahaja, kako je z njim, itd. Takrat smo pa »zlati«. Okolje v katerem delamo že eno leto, ni prijetno, niti najmanj, čeprav smo nekako že ‘navajeni’,  je vsakodnevna misel na polno opremo v kateri moramo biti 8 ur na dan, ni kaj preveč vznemirljiva«.

Pa vendar delajo po svojih najboljših močeh, delajo več kot lahko, zato, da lahko pomagajo pacientom in  svojcem, v želji da pripomorejo  k čimprejšnjemu okrevanju in če se le da z čim manj zapletov, ki lahko nastanejo. »Ponosna sem na vse, ki trenutno delamo v tem, predvsem pa na svoj tim, ki svoje delo opravlja odlično in s srce«, meni sestra Suzana L.

Ali se zdravje  rešuje z znanjem ali z nasprotovanjem za vsako ceno?

Vprašati se  je treba ali je vsakdanjim novim in novim »kavč« zdravnikom, specialistom, infektologom, vse eno če koga s tem,  iz svetovnega spleta podrtim »znanjem«,  napeljejo na napačna pota, ki nekoga pelje po napačni poti k »svobodni« odločitvi o svojem morebitnem in nenačrtovanim lastnim pa kljub temu predčasnim koncem lastnega življenja.  Se morda pri teh ljudeh pojavi kdaj peklenje  vesti ali pa je v njihovi kognitivni masi prisoten mentalni »cement«?

Vsa ta vprašanja pri polni  zavesti in zdravi pameti ne bi smela biti prisotna v družbi in v našem vsakdanu. Tudi sam čas ki ga trenutno živimo je čas za pomembne odločitve, ki bodo dolgoročno prinesle veliko znanja in dognanja  o nas samih, o odločitvah in odločnosti naših ravnanj, ne samo za danes, jutri, pojutrišnjem, marveč za lep čas  in za  dolgoročen sklop let in bodočih pričakovanjih ravnanj v družbi.

Na nas je da se postavimo na strani zdravja, mentalnega in fizičnega   ali pa na strni sebičnosti, neprilagojenosti in neuglašenosti. Daleč od tega   da je to nujno potrebno ali je korona kriza primerna za dokazovanja ali opredeljevanja o pravem odnosu do zdravja v naši družbi pa je idealna situacija da se »stehtamo« in da vidimo na kateri  strani  se nagiba tehtnica.

Če je na strani zdravega in pravega odnosa bomo videli tudi po dolžini in vsebini in po težavah ki jih bomo imeli pri izhodu iz epidemije in krize v zvezi z njo.

Vsakdo bo vedel zase, dvojnih vatlov ni, le tehtnica lahko kaže zelo različno ali zelo podobno!

Vane T. Costa je publicist in novinar.

Zadnje novice

Sorodne vsebine