Piše: Dr. Matevž Tomšič
Napovedana izjava predstavnikov osrednjih nadzornih institucij v državi, s katero bi se le-ti javno zoperstavili “političnim pritiskom” nanje, ni dosegla želenega učinka. Ključni namen je namreč bil neformalno inavgurirati njenega pobudnika, predsednika Računskega sodišča RS Tomaža Vesela, kot novega favorita tranzicijske levice, kot naslednjega v seriji “novih obrazov”, ki naj bi ji omogočil vrnitev na oblast. Vendar so kljub všečni in spretni retoriki, s katero se na načelni ravni ni težko strinjati – le kdo namreč ne priznava pomena neodvisnih varuhov zakonitosti – , nekateri potencialni udeleženci zaznali politično motiviranost te akcije in ugotovili, da bi igrali samo vlogo “koristnih idiotov” za račun nekoga drugega; zato so se odločili, da pri tem ne bodo sodelovali.
Vendar pa je ta – čeprav v političnem smislu spodletela – akcija razkrila mentaliteto, ki je močno razširjena v nekaterih ključnih družbenih segmentih. Govorimo lahko o sindromu svetih krav. Mnogi se namreč prepričani, da so zaradi nekakšne “svetosti” položaja, ki ga zasedajo, in/ali poslanstva, ki ga opravljajo, tako rekoč nedotakljivi, se pravi, da bi morali biti zaščiteni pred malodane vsakršno javno kritiko. Vsakokrat, ko se te kritike pojavijo, začnejo lamentirati o “ponavljajočih se pritiskih” in “koordiniranih napadih”, kot se je zapisalo Veselu in njegovim. To pa naj bi bilo nič manj kot grožnja slovenski demokratični ureditvi.
Gre za klasično vprašanje “nadzora nadzornikov”
Ravno tovrstni občutki nedotakljivosti so nekaj, kar je v temeljnem nasprotju z duhom svobodne, odprte in demokratične družbe; družbe, v kateri ne more biti nihče – še posebej pa ne javni funkcionar – izvzet iz javne kritike. Logika, da je nekdo samo zato, ker zaseda določen položaj ali opravlja določeno delo, nedotakljiv, sodi v neke druge čase. Ravno zato, ker institucije, kot so ustavno sodišče in z njim sodstvo kot celota, računsko sodišče, varuh človekovih pravic itd., opravljajo tako zelo pomembno funkcijo nazora nad nosilci oblasti, morajo biti tudi njihovi osrednji predstavniki postavljeni pod drobnogled javnosti. Gre namreč za klasično vprašanje “nadzora nadzornikov”. Tudi nosilci teh funkcij so namreč samo ljudje in kot takšni izpostavljeni različnim skušnjavam. Tudi oni lahko svoj položaj zlorabijo za pridobivanje ekonomskih, političnih ali drugačnih koristi. V tem primeru je nujno, da obstaja nekdo, ki jih lahko razkrinka.
Težko je reči, da je pri javni obravnavi tovrstnih institucij v Sloveniji kaj posebej ekscesnega. Seveda so tudi posamezniki, ki jih vodijo, včasih izpostavljeni ostrim besedam, zlonamernim očitkom in žalitvam. Vendar v nič manjši meri, kot to velja za druge javne osebnosti. V določenih primerih pa so javne kritike povsem upravičene. Še posebej to velja za tiste, ki so v zadnjih mesecih letele prav na pobudnika omenjene izjave “neodvisnih nadzornikov”. Tomaž Vesel je bil namreč deležen utemeljenih očitkov zaradi vsaj dveh spornih početij – poseganja v postopek priprave poročila o nabavi zaščitne opreme in postranskih zaslužkov v svetovni nogometni zvezi FIFA. V prvem primeru je, s tem ko je odvzel vodenje priprave poročila enemu svojemu namestniku in ga izročil drugi namestnici, ustvaril vtis o politično motiviranem vplivanju na vsebino poročila (spomnimo se, to se je sumljivo “ujemalo” s poskusi menjavanja aktualne vlade). V drugem primeru pa se je sprožil dvom o primernosti tega, da visok javni uslužbenec služi astronomsko visoke zneske z nekakšnim “honorarnim” delom.
Občutek nedotakljivosti je praviloma povezan s politično pravovernostjo. Tisti, ki so na “pravi” strani, se pravi, da jih je na položaje postavila “prava”, tj. “naša” oblast, in ki sledijo “pravi”, tj. “progresivni” ideologiji, preprosto menijo, da jim pripada več, oziroma da so, prosto po Orwellu, “bolj enaki od drugih”.
Dr. Matevž Tomšič je sociolog, profesor na Fakulteti za uporabne družbene študije ter predsednik Združenja novinarjev in publicistov.
