Piše: ddr. Štefan Šumah
Izvorno je socialdemokracija politična in ekonomska ideologija, ki se je pojavila v drugi polovici 19. stoletja in se je na začetku osredotočala predvsem na izboljšanje življenjskih razmer in višje plače delavcev ter tudi korekturo socialne pravičnosti. Socialna demokracija se je razvila na podlagi socialističnih idej in izvira iz delavskega gibanja. Njen prvotno postavljeni cilj so bile revolucionarne spremembe, vendar se je sčasoma ločila od izvorno socialističnih idej in se preusmerila v reformističen pristop, ki se je osredotočal na zakonske spremembe in socialne reforme znotraj obstoječega sistema, ter kot taka postala sprejemljiva za širše množice. Njeni ključni elementi naj bi bili podpora socialni državi, sindikalizmu, progresivnemu obdavčevanju ter enakopravnosti in pravicam posameznikov.
Vendar pa je treba posebej poudariti, da je bil v pravi socialdemokraciji na prvem mestu delavec, človek, ki je zaposlen, človek ki ustvarja. In socialdemokracija se je borila za »pravice« teh ljudi, za enakopravnost, za njihov čimboljši položaj v družbi. In skozi tako delovanje je postala privlačnejša in s tem, kot sem že prej navedel, sprejemljiva tudi za širše množice. Ni pa socialdemokracija nikoli napadala kapitalizma kot sistema in zahtevala njegovega uničenja, ni se zavzemala za neke nore regulacije prostega trga in ni bila proti Cerkvi oziroma veri. Sploh konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja je socialdemokracija postala močna, v veliko zahodnih državah celo vodilna politična sila (Nemčija z Willyjem Brandtom in Helmutom Schmidtom, še prej švedska z Erlanderjem in nato s Palmejem; tudi v Franciji so se vse od druge svetovne vojne na oblasti izmenjevali socialisti, neke vrste francoski socialdemokrati in desnosredinske vlade), a razen na Švedskem nikjer niso pretiravali z davki in s socialnimi pravicami ter različnimi novimi privilegiji za »neprevilegirane« skupine.
Tako stanje, neke vrste status quo, je trajalo vse do sredine drugega desetletja tega stoletja, ko je seme prebujenske ideologije, ki ima izvorno genetsko kodo v kulturnem marksizmu, padlo na plodna tla tudi v Evropi, in socialdemokracija je to idejo nekako ponotranjila. Vzpon prebujenstva pa se je po naključju ujel tudi z začetkom množičnih migracij in nenadoma so migranti postali ena glavnih političnih tem. Skrajna levica in tudi »kvazizelene« stranke so postajale na levem političnem polu vse bolj nevaren tekmec socialdemokraciji, kar pa je povzročilo počasen premik socialdemokracije z leve sredine bolj proti levici; vse bolj so začeli nagovarjati »deprevilegirane« skupine, zagovarjati migrante, zahtevati vse višje davke in povečanje socialnih izdatkov ter seveda zagnali boj proti strašnemu sovražniku človeštva CO2. Boj za boljši status delavcev se hitro izgublja nekje v ozadju, te, ki delajo in ustvarjajo, so socialdemokrati pozabili, v ospredju pa je boj za povsem druge »depreviligirane« skupine, enakopravnost se je zamenjala z enakostjo.
S tem pa, ko so kot nazivno »delavska« stranka pred interese delavcev postavili interese teh, ki ne delajo, so se vrnili nazaj k svojemu izvoru, k socializmu. Tako delavci tudi zaradi socialdemokratov postajajo vse revnejši, po vsej Evropi se počasi izgublja srednji razred, ki je bil nekoč močna volilna baza socialdemokracije. Socialdemokrati se vse bolj utapljajo sredi različnih levih strank.
Če pa na kratko pogledamo še v Slovenijo, mi prave socialdemokratske stranke sploh nimamo, nikoli je nismo imeli. Pri SD ali socialdemokratih po imenu gre le za skupek različnih profitarjev (ki v stranki vidijo predvsem orodje ali za lastno eksistenco ali pa za bogatenje), ponosnih naslednikov nekdanje komunistične partije in rentnikov prejšnjega režima, ki imajo delavce predvsem in samo na jeziku, samo za navadno orodje za doseganje svojih osebnih ciljev v imenu socialne pravičnosti. Pravi socialisti in ne socialdemokrati.
