-0.2 C
Ljubljana
torek, 30 novembra, 2021

Slovensko predsedovanje v kontekstu muk in težav evropske zunanje politike

Piše: dr. Milan Zver

Slovenija je prevzela predsedovanje v dokaj nehvaležnih okoliščinah. Če pustimo ob strani trdovratno pandemijo in nujnost digitalnega in zelenega prehoda ter dvig varnosti in odpornosti zavezništva pred mnogimi predvidljivimi in nepredvidljivimi nevarnostmi, jo čakajo posebni izzivi tudi na zunanjepolitičnem področju, kjer je Unija v zadnjem desetletju doživela ogromno porazov. In s tako situacijo se sedaj sooča tudi Slovenija, ki v okviru Sveta vodi zunanjo politiko.

V času prvega predsedovanja je bila Slovenija zelo uspešna pri krepitvi evro-atlanstkega povezovanja. Na naših tleh sta se ob asistenci predsedujočega EU Janeza Janše in predsednika Evropske komisije Jose Manuela Barrossa sestala celo George W. Bush in Vladimir Putin, ameriški in ruski predsednik. Takrat je Janša predstavljal EU navzven in imel kljčuno vlogo tudi v zunanji politiki zavezništva. Po sprejetju Lizbonske pogodbe so se stvari spremenile, med drugim smo dobili visoke predstavnike EU za zunanjo in varnostno politiko. Ti imajo največjo odgovornost v zunanji politiki, in ker so istočasno podpredsedniki Komisije, je jasno, da si je le ta prisvojila največjo moč. Toda tudi Svet ni ostal brez nje. Nasprotno, njegova vloga je ostala, vsaj formalno, strateške narave.

Po sprejetju Lizbonske pogodbe se je vloga EU kot mednarodnega akterja bistveno poslabšala. Spremenili so se predvsem odnosi z ZDA, pa tudi z Rusijo. Slednja je kmalu potem izgubila status partnerice Unije. Putinov režim je proti EU sprožil niz sovražnih aktivnosti, vključno z rožljanjem z orožjem, kripto napadi in špijonažo. Rusija je z mnogimi posegi v soseščini “zamrznila” več konfliktov in posredno zrušila strategijo vzhodnega partnerstva, na katerega je Unija polagala velike upe. Nepartnerski odnosi med EU in Rusko federacijo škodujejo obema stranema. Kljub temu, da se je zunanji minister predsedujoče države Anže Logar v Moskvi še pred predsedovanjem presenetljivo srečal z najbolj izkušenim zunanjim ministrom na svetu Sergeyem Lavrovom, ni seveda nikakršne možnosti, da bi se v tem kratkem času odnosi med EU in Rusko federacijo izboljšali. Ostajajo na najnižji ravni v zadnjih 30 letih. In takšni bodo ostali dokler bo Vladimir Putin “car” Rusije v taki ali drugačni vlogi.

Kmalu po sporu z Rusijo so se pričeli ohlajati odnosi tudi z ZDA. Spomnim se obiska Joa Bidna v Evropskem parlamentu, takrat še v vlogi podpredsednika ZDA. Kljub lepim besedam o strateškem zavezništvu in všečnim obljubam so se odnosi poslabševali. Clintonova administracija se je odločila, da se bo bolj fokusirala na druge dele sveta in v tem kontekstu je padel tudi ameriško-evropski prostotrgovinski sporazum, znameniti TTIP. Predsednik Donald Trump je to linijo ohlapnega sodelovanja le še nadaljeval. Dejstvo je, da tudi pod predsednikom Bidnom ne moremo pričakovati bistvenega izboljšanja evro-atlanstkih odnosov in da tudi tu ne bo bistvenih premikov v času našega predsedovanja.

Poleg tega se Unija ukvarja še z nekaj vročimi kostanji. Morda je ta hip najbolj aktualna Kuba. EU bo morala v času slovenskega predsedovanja odločno odreagirati. V Kubi se ne le sistematično kršijo človekove pravice in temeljne svoboščine, pač pa se v smrtnih krčih komunistične oblasti izvaja nezaslišan teror nad izčrpanimi in lačnimi prebivalci te nekoč, še pred revolucijo, ene od najrazvitejših držav na svetu. Doslej je bila EU premalo odzivna in neodločna. Nekateri se sklicujejo na sporazum EU-Kuba, ki da je čisto v redu, drugi hočejo embargo, tretji temu nasprotujejo. Morebiti bo k razjasnitvi in rešitvi tega problema vplivalo pismo predsednika zunanjepolitičnega odbora Evropskega parlamenta Davida McAllisterja, ki je pred dnevi napovedal odločnejšo držo EU glede kubanske krize. Morda se je v Kubi prebudila kritična masa civilnodružbenih organizacij, ki lahko prinesejo nekaj več svobode v tej otoški državi. A brez padca režima in vpeljave demokracije Kuba nima prihodnosti. Slovenija lahko pomaga k poenotenju stališča EU glede kubanskega vprašanja.

Zahodni Balkan je tudi tokrat ena od prioritet slovenskega predsedovanja. V času prvega predsedovanja smo tudi tu dosegli pomembne rezultate. Sedaj so z Zahodnim Balkanom, ko govorimo o širitvi, povezane same blokade: najprej grška, nato še bolgarska. Te bolj ali manj služijo geostrateškim interesom Rusije in Kitajske, ki si ne želita širitve EU. V regiji je najtrši oreh Srbija, ki sicer želi postati članica EU, istočasno pa močno poglablja odnose z Rusijo, tudi na vojaškem področju. In to je seveda za mnoge problem. Nekateri pričakujejo celo, da mora še pred vstopom v EU postati članica Nata. Če bi bile razmere v Bolgariji stabilnejše, bi morda Slovenija lahko premaknila kako stvar. Tako pa…

Iran že dolgo predstavlja nočno moro evropske zunanje politike, ki tudi pri tem vprašanju ni enotna. Prav te dni je predsednik slovenske vlade Janez Janša pozdravil prizadevanja najbolj demokratične iranske opozicije v diaspori, NCRI (National Council of Ressistance of Iran), ki ima sedež v Parizu. Na to so se kritično odzvali nekateri, ki podpirajo iranski režim, vključno z neodločnim visokim predstavnikom EU za zunanjo in varnostno politiko Josepom Borrellom. Pri tem se sklicujejo na jedrski sporazum, ki je na žalost le še mrtva črka na papirju. Iran mimo sporazuma razvija svoje jedrske kapacitete, obenem pa uživa v privilegijih, ki jih ponuja taisti sporazum. Istočasno zapirajo in celo pobijajo politične zapornike. Zatiskati si oči pred tem ni v skladu z evropskimi vrednotami. Na tej točki Slovenija lahko naredi premik naprej, in nikakor se ni treba opravičevati za stališče, ki ga ima in ki je edino pravilno. To bo pokazala tudi zgodovina.

Verjetno bi morali kot dodatni problem omeniti tudi beloruski Lukašenkov režim, kjer se razmere prav tako slabšajo. Pri nasilnem zatiranju ljudi uporablja vsa sredstva, neposredno pa ga podpira ruski predsednik. Slovenska vlada je beloruski opoziciji namenila precej pozornosti še preden je Slovenija prevzela predsedovanje in s tem poslala pomembno sporočilo. In to je bilo videno. Poleg tega Lukašenko zavestno izvaža migrante v Latvijo in na Poljsko, s čimer želi destabilizirati regijo. Tudi v tem primeru predsedujoči Sloveniji ne ostane veliko manevrskega prostora za reševanje situacije. Razen morebiti kratkoročno. Dolgoročno pa je edina rešitev za Belorusijo padec Lukašenkovega režima. Enako velja za Iran in Kubo.

Skratka, možnosti za preboj na tej fronti ni veliko. Slovenija ne more ponoviti veličastnih rezultatov iz prvega predsedovanja, lahko pa eurokratom, ki izvajajo zunanjo politiko Unije z birokratsko miselnostjo, postavi ogledalo in odpre žgoča vprašanja ter ponudi ustrezne odgovore v skladu z vrednotami, ki jih v Evropi živimo. To pa je predpogoj, da Unija ponovno zaživi kot globalni akter.

Dr. Milan Zver je slovenski družboslovec in politik ter poslanec v Evropskem parlamentu.

Zadnje novice

Sorodne vsebine