20.9 C
Ljubljana
nedelja, 23 junija, 2024

Slovenska kulturna vojna ali kaj smo spregledali v letu 2022

Piše: Gašper Blažič

Leto 2022 se izteka. Še nekaj ur in bo dokončno odšlo v zgodovino. V marsičem nam ne bo ostalo v lepem spominu. Predvsem zaradi velikih sprememb v politiki, ki jih mnogi še vedno opisujejo kot spremembe na bolje, a je bilo že vsaj v začetku poletja jasno, da je Slovenija v veliki regresiji. In da je kulturni marksizem, pred katerim smo svarili zadnja leta, dokončno pokazal zobe tudi v naši državi.

Nekaj je jasno: glavobol zaradi aprilskih volitev bo v letu 2023 še močnejši. Seveda boste rekli, da imajo volivci vedno prav. V dobrem in v slabem. Posledice odločitev bomo morali zdaj sprejeti vsi – tudi tisti, ki nismo volili za »golobnjak«. Pravzaprav bodo najbolj trpeli prav tisti, ki niso podprli sedanjih koalicijskih strank. Toda na volitvah je pač tako, da odloča kolektiv, manjšina pa se mora podrediti mnenju večine (pa naj se sliši še tako nedemokratično). Ob tem seveda ni mogoče spregledati dejstva, da so bile volitve v marsičem zaznamovane tudi z negotovimi razmerami zaradi epidemije in da so rezultat na volitvah krojila tudi »osveščanja prebivalcev« glede covid19, kar je seveda močno razbilo volilno telo strank desne sredine.

Ko sem pred kakšnim letom dni dobival tudi preko skupne elektronske pošte ene od duhovnih skupnosti znotraj katoliške Cerkve razne linke do spletnih strani a la »neodvisni zdravniki«, sem pošiljatelja in ostale prejemnike opozoril, da ni dobro nasedati vsebinam, za katere nihče ne ve točno, kdo jih ustvarja in kdo jih financira. Se je pa videlo, da so te vsebine veliko bolj nagovarjale čustva kot razum. Če bi namreč nagovarjale razum, bi verjetno vabili k premisleku o splošni oceni možnih stranskih učinkov vseh zdravil  in cepiv, ne samo tistih proti covid19. A nekomu je bilo v interesu, da je ljudi strašil s tezami, ki niso imele nobene znanstvene podlage, slišale pa so se vendarle dokaj resnične in predvsem zastrašujoče. V čem je bil torej »boter« teh sporočil bolj moralen od tistih, na katere je kazal s prstom, namreč nosilce »novega svetovnega reda« ter razne »židovske« globaliste?

In navsezadnje: pošiljatelje sem tudi opozoril, da nas bo zaradi teh traparij raznih »neodvisnih zdravnikov« po volitvah hudo bolela glava in da bo lahko na oblast prišla skrajna l(L)evica. Kar se je tudi uresničilo, saj je Levica sedaj članica vladne koalicije.

To seveda omenjam zgolj kot primer, da bomo v letu 2023 bolj pozorni na poskuse vnašanja razdora tam, kjer ga ne bi smelo biti. Jasno je, da vsak, ki prisega na domoljubje in mu krščanska vera nekaj pomeni, ne more biti podpornik novodobnega globalnega kulturnega levičarstva. Osebno denimo nasprotujem vnašanju LGBT vsebin v šole, še zlasti pa zastrupljanju otrok s teorijo spola, kar bi sicer radi počeli tisti, ki sicer zavračajo vsako prisotnost vzgoje v javnih šolah (spomnimo se polemik glede Bele knjige slovenskega šolstva konec devetdesetih let, ko se je šele uvajal projekt devetletne osnovne šole). Nasprotujem zlorabi rasizma z raznimi sodobnimi pogruntavščinami, kot je npr. »Black lives matter«, ter nasilju nad svobodo govora z uvajanjem nekakšne zapovedane politične korektnosti. Še vedno nasprotujem tudi zlorabi migracij za ustvarjanje nekakšne multikulturne mešanice, saj smo že prevečkrat videli, kaj to lahko prinese. Privržen sem naši kulturni, verski in nasploh narodni tradiciji, a ne v smislu, da gre za neke navade iz preteklosti, ampak da čutim tudi neko osebno pripadnost. Zato denimo podpiram dejanje vodstva RTV, da je v avlo svoje zgradbe dalo postaviti jaslice. Podpiram uporabo besede »božič« in zavračam sprenevedavo samocenzuriranje  trgovcev, ki nam voščijo zgolj »praznike« (katere že?), češ da želijo ostati »versko nevtralni«.

Zagovarjam pa takšno Evropsko unijo, kot so si jo zamislili njeni očetje, ki so bili tudi praktični kristjani (Adenauer, Schuman, de Gasperi…), torej kot zvezo suverenih držav in ne kot nekakšno »naddržavo«, kjer bodo njene članice zgolj nekakšne gubernije in bo veljalo načelo »demokratičnega centralizma«. To pomeni, da Evropski uniji kot takšni ne nasprotujem, pač pa sem kritičen do njenega sedanjega ustroja in tudi do nekaterih domislic Evropske ljudske stranke, ki se skuša preveč približevati evropsko levo-liberalni agendi, pozablja pa na lastno identiteto. No, verjetno mi bodo prav to, da nisem nasprotnik EU, krepko zamerili. Tako kot so mi zamerili, ker nisem nasprotnik cepljenja proti covid19, za kar imam tudi tehtne razloge. Ker smo pred dvema letoma tudi v družini imeli bolnika s covid19, ki se je po treh tednih v bolnišnici le za las izognil smrti – a so mu zdravniki dali vedeti, da bi bila morebitna ponovitev bolezni lahko zanj usodna. Sam sem se cepil leta 2021 dvakrat (nato pa ne več). Če dodam napol v šali: čipov v sebi nisem zaznal, obsedenosti s hudičem pa tudi ne. Slabe vesti nimam, ker ni razloga za to.

Prav tako tudi nimam slabe vesti pri svojih opozorilih, da je ruski avtokrat Vladimir Putin agresor ter neposredni izvajalec nasilja proti Ukrajini. Pa čeprav me je nekaj »desnih prijateljev« že pred časom prepričevalo, da to ni res, češ da je Putin dejansko branilec evropskih vrednot, da nimam prave slike o vojni v Ukrajini, da verjamem medijem, itd. A kako bo branil evropske vrednote, demokracijo in tradicijo nekdo, ki že dobrih dvajset let vlada kot boljševiški tiran? Spomnimo: vsi dosedanji diktatorji, ki so napadali sosednje države, so najprej z nasiljem utrjevali oblast navznoter, a jih najprej nihče ni tretiral kot resno nevarnost. In to, kar počne Putin, ni nobena obramba evropske tradicije, pač pa slabo prikrito vračanje v čase sovjetskega imperializma, kjer si kremeljski avtokrat očitno domišlja, da bo dokončal to, kar ni uspelo Leonidu Brežnjevu, ko je na svoj značilno brutalen način urejeval razmere v drugih socialističnih državah. In spomnimo: napad na Ukrajino se ni začel 24. februarja 2022, ampak že veliko prej. Najkasneje z vpadom Rusije na Krim, že prej pa s tem, da je Ukrajini vladal »mali Putin« v podobi Viktorja Janukoviča. Ko je slednji moral pred desetletjem oditi iz Kijeva, je začel njegov »veliki brat« v Moskvi rožljati z orožjem.

Verjetno pa ste opazili, da je pred kratkim v naši založbi izšla odmevna knjiga Forum Sao Paulo in kulturna vojna. Čeprav govori predvsem o dogajanju v Latinski Ameriki, je način delovanja novodobnih kulturnih marksistov tudi drugod po svetu zelo podoben. Knjiga na nek način nadgrajuje znanje iz knjig o komunističnem totalitarizmu v svetu, ki so izšle kakih dvajset let nazaj v slovenskem prevodu, kot npr. Minule iluzije, Dvojna življenja, Črna knjiga komunizma, Dosje, itd. Uvod v knjigo je prispeval predsednik SDS Janez Janša, kar je, zanimivo, spet močno razjezilo nekatere prorusko usmerjene desničarje, zlasti iz Domovinske lige, »edine neglobalistične stranke v Sloveniji«, kot je zapisal eden od njenih pristašev na twitterju. Zanimivo je, kako je Janša vedno znova tarča ne samo tranzicijske levice, ampak tudi mnogih, ki se sicer deklarirajo kot desničarji. A tu gre predvsem za njihove osebne težave, ker so obtičali na medijskem in političnem robu. Sam osebno zagovarjam stališče, da nikjer v politiki ne bi smelo biti niti svetih krav niti zlatih telet, zato me zanima predvsem vsebinska plat povezanosti med kulturno vojno v Latinski Ameriki ter dogajanjem v Sloveniji. Poglejmo torej nekaj dejstev.

Prva znamenja, da bi komunistična partija oz. ZKS lahko stopila iz sfere klasične represije v sfero kulturne vojne, so se kazala že na kongresu 1958, ko so se pojavljale prve ideje o »demokraciji«, a dokler je bil živ Josip Broz Tito, je bil ta ideal neuresničljiv. Šele v osemdesetih se je ta koncept začel krepiti pod “malim Titom” Milanom Kučanom, ki je očitno že takrat verjel, da lahko ZKS z institucionalnim preoblikovanjem (celo s formalno samoukinitvijo) še naprej obdrži kulturno hegemonijo na Slovenskem. Če je denimo Franc Popit še vedno zagovarjal klasično represijo, pa je denimo stari oznovski zasliševalec Mitja Ribičič že prisegal na geslo »s knjigo nad knjigo«, torej na kulturni boj. »Sestop z oblasti« ter zakrinkanje vzporednega mehanizma je to paradigmo le utrdil.

In mnogi na demokratični strani so ji nasedli – to žal drži. In še dandanes imamo opravka z mnogimi, ki še vedno prisegajo na to, da je Slovenija povsem normalna demokratična država. In če ne bi bila, tudi Janša ne bi bil predsednik vlade zadnji dve leti, pravijo. A resnica je, da je tranzicijska levica ves čas računala, da nasprotna stran zaradi psiholoških barier ne bo prestopila Rubikona, ki se mu reče volitve. In je imela prav. Zato je lahko tranzicijska levica sprožila kulturno vojno ne toliko s kolesarskimi protestniki, raznimi “osmimi marci” in podobnimi zadevami. Bistveni poseg kulturne vojne se je zgodil s pohodom anticepilcev preko medijev, tudi alternativnih. To je bil glavni recept, da se uniči notranjo kohezivnost volilnega telesa, ki je podpiralo prejšnjo vlado (ki seveda ni bila idealna, je pa Slovenijo vodila v pravo smer). Ker vlada pravega odgovora na razne teorije zarote ni ponudila (in s tem ni mogla opravičiti zaščitnih ukrepov, ki so bili celo blažji kot v mnogih evropskih državah), je sledil ne samo volilni, ampak tudi kulturni šok. Kontraobveščevalna akcija, pri kateri je odlično vlogo odigral tudi Zoran Stevanović, se je odlično obnesla – to je treba priznati.

Zdaj je prepozno, da bi karkoli popravljali. Zaman je računati, da bo tudi Golob vrgel puško v koruzo, tako kot Marjan Šarec v začetku leta 2020. Računati moramo, da bo koalicija, ki nam sedaj vlada, na oblasti vsaj še tri leta in pol, razen če se res ne zgodi kaj pretresljivega in bodo sledile predčasne volitve. Zanje pa je kaj malo možnosti, saj je strank v parlamentu samo pet, tri so v koaliciji, ena »nekje vmes«, ena pa v opoziciji. Pričakovati je, da se bo gospodarska in družbena klima v letu 2023 v primerjavi z že tako ne preveč optimističnim letom 2022 še poslabšala in da bo oblast za kritje svoje nesposobnosti upravljanja z državo začela izpostavljati »notranjega sovražnika« oz. »mračne sile«, medtem ko se bodo vrstili novi in novi poskusi, kako čim bolj notranje demoralizirati že tako ali tako iztrošeno opozicijo ter njene pristaše zaposliti z novimi in novimi teorijami zarote. Kar je dober recept za trajno vladanje vzporednega mehanizma.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine