Piše: dr. Janez Juhant, teolog, filozof in zaslužni profesor
Nemški krščansko-levi tednik Publik Forum je zapisal, da so na pohodu avtokrati. Ne vem, ali je mislil tudi na Slovenijo, a glede na naše stanje ima prav.
Škofje bodo 15. avgusta spet posvetili Slovenijo Mariji, torej Slovenke in Slovence in vso državo: veljamo za Marijin narod. Sicer nas je še večina krščenih, čeprav naj bi bili družbeno manj (premalo) vplivni in naj bi obstajal razkorak med posvetitvijo (vseh) in dejanskim duhovnim stanjem, kolikor je to sploh merljivo. Zamislite si: milijon in pol posvečenih ljudi, kakšen duhovni ‘boom’!
Kaj je torej s slovensko vernostjo? Pogled v polpreteklost marsikaj pove. Nekateri so se zaradi zunanje prisile, drugi zaradi komodnosti ali cenenega, morda celo kvarnega preživetja – torej iz zapletenih zemeljskih ujetosti – odmaknili od vere. Posledice ostajajo. Tudi v zadnjih tridesetih letih si odgovorni v Cerkvi nismo dovolj prizadevali, da bi plavali proti toku, pokazali duhovni profil in vse zastavili za duhovno prenovo Slovencev. Tudi v samostojni Sloveniji z zavzeto družbenopolitično dejavnostjo in vzdrževanjem ateistične miselnosti za postkomunistično levičarsko avtokratsko prevlado so se številni navadili in dopustili, da nekako gre tudi brez vere. Malo težje je sicer ob smrti, (hudi) bolezni in drugih preizkušnjah življenja, pa vendar. Sicer pa so tudi komunistični zanikovalci in celo rablji ob smrti lahko poklicali duhovnika, najeli za oskrbo v bolezni redovnico in tudi zdaj lahko (še) vsakdo ob smrti naroči zvonjenje in duhovnika, ker to pač verni vzdržujemo, čeprav se sicer morda kdo posmehuje tem duhovnim orodjem. »V sili hudič muhe žre,« pravi pregovor in drugi: »Fajmoštra nucaj (le) za sol.« Človek žal ne more iz svoje kože.
Ne le Slovenija, večina sodobne civilizacije: razsvetljenstvo/romantika, francoska revolucija je izključila duhovni vir, torej religijo, iz vsakdanjega kulturnega delokroga, se osamosvojila, pozunanjila, a ubrala pot nihilizma, saj je prejšnjo religiozno razsežnost zožila zgolj na estetiko. Tipičen primer sta Wagnerjeva tri- oziroma tetralogija Nibelunški prstan ali Mozartova Čarobna piščal, ki ohranjata tragičnost in usodnost junakov, ki pa ne morejo uresničiti odrešenja človeka namesto Boga, zato to še danes izkoriščajo absolutistični avtokrati. Ne pozabimo, da je bil Hitlerju in njegovim propagandistom Wagner blizu in je za marksiste Nietzsche prerok Anti-Krista. Pri nas Slavoj Žižek stalno žonglira z všečnimi podobami, ki imajo enkrat totalitarno, drugič potrošniško-religiozno podobo, vedno pa so v službi slovenskih tranzicijskih botrov, ki Žižka in njemu podobne nagrajujejo, da širijo njihovo politično agendo vzdrževanja oblasti levih avtokratov. Ta pot nihilizma, nesmiselnosti življenja, človeka nič več ne usposablja za premagovanje življenjske teže, pač pa ga le zasvaja z neposrednostjo; v trpljenju, smrti in drugih resnih vprašanjih pa ga pušča samega z njegovo bolečino. Kako torej v trpljenju in smrti? Tudi Slovenija tone v to mehko različico libertinizma, ki pometa z ustaljenim, ruši temelje zakona, družine, sploh osnovne prvine človeka kot osebe ter ustvarja umišljene pogoje osebe in družbe. Denimo, kdo bo dajal odgovore spočetim v epruveti z neznanim semenom, kdo je njihov biološki oče, ali kako bo mogoče v sodobni permisivni družbi preprečiti incest, kar velja za človeško izročilo kot od bogov sankcionirani zakon. Da ne govorimo o problemih poljubnosti odnosov in opustitvi vsake odgovornosti za sočloveka, v čemer puščamo rasti mladi rod? In kako samoumevno se sprejema žrtvovanje nerojenega, starega ali onemoglega človeka, če je ta napoti domnevni svobodi drugih! Glede tega je preroško že pred petdesetimi leti zapisal nemški ustavni sodnik Ernst-Wolfgang Böckenförde (1930–2019), da sodobna družba ne zagotavlja več temeljev, iz katerih živi.
Kaj je torej s posvetitvijo Slovencev Mariji?
Najprej verujem, da smo vsi ljudje kot omejena bitja potrebni duhovne spodbude, ki jo že od pradavnih izročil ljudje usmerjajo k Bogu ob postavki, da svojo omejenost – ne napuhnjeno samopašnost – priznajo pred drugimi in pred Bogom.
Verujem, da posvetitev, kdor koli jo že izreče, pomeni blagoslov za tiste, ki jih kdo posveča.
Verujem, da posvetitev Slovencev nas vse umešča v duhovni tok, ki išče globlje temelje za naše sobivanje in tudi za vzajemno sodelovanje.
Verjamem tudi, da nas posvetitev vse usposablja za kljubovanje nepravičnosti in nasilju nad drugimi ter spodbuja k plemenitosti in človekoljubni solidarnosti, saj je prizadevanje za pravičnost srčika človekovih hrepenenj in prizadevanj.
Zato ne le kristjan, pač pa vsak človek more in mora iz duhovnih globin kljubovati času in razmeram, se boriti za resnico in pravičnost ter tudi po zgledu Jezusa Kristusa sprejeti za to zasramovanje in zapostavljanje ali celo smrt, kot Ehrlich in številni drugi.
Blagoslovljen praznik Marijinega vnebovzetja Slovenkam in Slovencem in vsem državljanom!
