Decembra 1993 je v Slovenijo prišel upokojeni general izraelske obveščevalne službe. Bil je predstavnik podjetja Kalderan, podružnice izraelske korporacije Tadiran, zadolžene za območje Evrope in Severne Amerike. S kom se je srečal, ni natančno znano, a odgovor se najbrž skriva v obisku takratnega predsednika Milana Kučana, Dušana Šešoka in Jelka Kacina v Izraelu v prvi polovici marca 1994. Šešok, nekdanji minister v Demosovi vladi, je bil takrat že na čelu Iskre, Kacina je Kučan Izraelcem predstavil kot novega ministra za obrambo. Mesece kasneje sta sopotnika predsednika izpeljala z Izraelom več orožarskih poslov.
To je le ena od vzporednih zgodb afere Depala vas (o njej podrobno pišemo v tej številki Demokracije), ki je bila klasična komunistična zarota, kar nedvomno potrjujejo dokumenti, ki so bili po naključju odkriti mnogo let pozneje. Organizacija, katere mastermind je bil (in je še) nekdanji šef komunistične partije Milan Kučan in ki je pripravljala mini državni udar, da bi odstranila še zadnjega »neposlušnega« osamosvojitelja Janeza Janšo, takratnega ministra za obrambo v vladi Janeza Drnovška, je najela celo obveščevalca nekdanje agresorke JLA Radenka Radojčića, da je izdelal načrt, ki se je dosledno izvajal. Epilog je bil, da bil v torek, 29. marca 1994, v zgodnjih jutranjih urah zaradi obtožb o domnevni prekoračitvi pooblastil pri aretaciji »civilista« razrešen Janša, Jelko Kacin pa izvoljen za novega obrambnega ministra. Pozneje nobena od komisij ni ugotovila prekoračitve pooblastil ali katere druge nepravilnosti pripadnikov Voma, ki so izvedli aretacijo Milana Smolnikarja, a osnovni cilj Organizacije, ki je ob pomoči pravosodja podobne metode zoper Janšo uporabila tudi v aferi Patria, je bil dosežen.
Udbomafija, kot je Organizacijo označil arhitekt Edo Ravnikar, bi Janši marsikaj »odpustila«, če bi bil le dovzeten za njen načrt za Slovenijo, kot so bili to nekateri drugi osamosvojitelji. A dregal je tja, kamor ne bi smel, tja, kjer je Organizacijo najbolj bolelo – v njeno vzporedno ekonomijo, katere temelji so bili vzpostavljeni takoj po komunističnem prevzemu oblasti po 2. svetovni vojni in katere namen je bil skrbeti za blaginjo njihovih dedičev. In Janša je leta 1993 kar trikrat (ne)posredno opozoril, da obstaja vzporedni sistem tranzicijske levice, ki skuša obdržati privilegije, ki jih je imela v nekdanjem sistemu. Najprej je aprila namignil, da se da v Sloveniji z denarjem iz vzporedne ekonomije kupiti volitve in oblast, julija je bilo na mariborskem letališču odkrito orožje, sledi katerega so vodile v predsedniško palačo, konec novembra se je na ministrstvo za obrambo zatekel direktor Adita (firma, ki jo je ustanovila Udba) in med drugim razkril načrte za privatizacijo dobršnega dela slovenskega gospodarstva pa tudi to, kako denar odteka na račune v tujino.
A to še ni bilo vse. Janša in njegova SDS (takrat še SDSS) sta glede javnega dolga, ki je krepko presegal (preračunano v evre) tri milijarde in pripeljal do prve sanacije slovenskih bank, zahtevala, ne samo da se javnosti povedo številke o dolgu, ampak da se tudi razkrije, kdo je kriv za ta dolg. Tudi zato ga je vneto napadal trdi komunist in takratni nadomestni poslanec Janez Kocijančič, ki je med letoma 1982 in 1992 vedril v Adrii Airways in po podatkih tajnega parlamentarnega gradiva povzročil za več sto milijonov evrov dolga. In na koncu je bila še regulacija, povezana z obrambo. Janša je želel sodobno vojsko in čimprejšnjo vključitev v zvezo Nato, do česar bi tudi hitro prišlo, če ne bi Milan Kučan v začetku leta 1994 bojkotiral neuradnega srečanja predsednikov držav Višegrajske skupine s predsednikom ZDA Billom Clintonom, ki je te države (in bi tudi Slovenijo) povabil v Nato. In od takrat naprej ZDA Slovenije ne povezujejo več s Srednjo Evropo, ampak z Balkanom. Tudi zato ima afera Depala vas širše razsežnosti: bila je državni udar starih sil proti mladi državi, ki je bila na poti v zdravo demokracijo.
Kar je sledilo, je znano. Uničena je bila Služba družbenega knjigovodstva, ki je odkrivala kraje rdečih direktorjev in preprečevala divje privatizacije, Drnovškova vlada pa je namesto temeljitih reform Slovenijo peljala po poti gradualizma. Posledice tega neočiščenja čutimo še danes. In če so po nekem »naključju« demokratične sile vendarle začasno prevzele vodenje vlade, je sledil znani scenarij, kar smo lahko spremljali pri aferi Patria. Depala vas je tako postala simbol za kraj, kjer je bila ugrabljena mlada država, ki se je sicer osamosvojila, a nikoli zares osvobodila starih (udbovskih) sil.
