8.7 C
Ljubljana
petek, 26 aprila, 2024

Slaba šala za prvi april

Ko sem pred nekaj dnevi zasledil novico o tem, da se je Milan Kučan s svojimi pomočniki zavzel za politične zapornike iz Katalonije, sem mislil, da se nekdo grdo šali. Pa ni bila šala: zadnji šef partije pred evropsko javnostjo nastopa kot nekakšen varuh človekovih pravic. Češ, to je nekaj podobnega, kot če bi tiste, ki so bili za osamosvojitev, obsodili in zaprli.

 

Osebno nimam nič proti samostojnosti Katalonije. Menim celo, da bi bilo dobro, če bi v nekih regularnih razmerah na referendumu odločili o svoji usodi, ker je tudi pravica naroda do samoodločbe ena od temeljnih človekovih pravic. Britanci so se tako odločili za izstop iz EU. Očitno tega ni nihče problematiziral. Je pa res, da je eno načelna zavezanost k spoštovanju človekovih pravic, drugo pa spoštovanje pravic v praksi. Na prelomnem srečanju ameriškega predsednika Georgea Busha in sovjetskega voditelja Mihaila Gorbačova na Malti konec osemdesetih (od Jalte do Malte), je prvi mož sovjetskega imperija dejal, da nove Jalte ne bo in da bodo narodi sami odločali o svoji usodi. V primeru osamosvajanja Slovenije je treba priznati, da nam Zahod te pravice dolgo ni želel priznati, ker se ni ujemala z realpolitičnimi interesi. Šele ko so spoznali, da je Jugoslavija šla »cugrund«, so obrnili ploščo.

Seveda se bo marsikdo spotaknil nad Kučanom, zakaj navija za Katalonce, ko pa odcepitev ni bila njegova intimna opcija. Tu pa je potrebno nekaj več previdnosti. Kučan je bil sicer res bolj naklonjen ohranitvi prenovljene Jugoslavije, vendar pa tudi ni izključeval možnosti, da gre Slovenija na svoje, če ji bo v okviru SFRJ neudobno. Imel je torej plan B. Kučanovo intimno opcijo je pred leti še najbolje razložil dr. Jože Mencinger, ki je dejal, da je bila osamosvojitev bolj »zasilen izhod« kot pa uresničitev »tisočletnih sanj«. Lahko bi rekli, da sta se dva ključna igralca razpadajoče SFRJ – Kučan in njegov srbski kolega Slobodan Milošević – v usodnem trenutku odločila za plan B, torej za odhod Slovenije. Miloševiću se je šlo za to, da vzame Hrvaški ozemlja, ki naj bi pripadala Srbom, zato je ločeno obravnavanje Slovenije in Hrvaške nekoliko bolj koristilo Sloveniji. Navsezadnje je tudi italijanski zunanji minister, sicer socialist Gianni de Michelis na drugem sestanku evropske trojke v Zagrebu (1. julija 1991) tedanjemu slovenskemu zunanjemu ministru Dimitriju Ruplu neformalno dejal, da Slovenija ni več problem, večji problem je Hrvaška. Kučan je vsaj po plebiscitu vedel, da poti nazaj v Jugoslavijo ni več. Vendar je znal dobro vnovčiti svoj interes – vse je vlagal v to, da se Slovenija na dokaj varen način odlepi od Jugoslavije, zato smo vsi mislili, da smo takrat ustanovili novo državo. V resnici je nismo ustanovili, pač pa smo staro državo – Slovenijo kot malo SFRJ, kar je bil tudi Kučanov program – samo prenesli na raven mednarodno priznanega subjekta. V samem jedru pa je Republika Slovenija ostala to, kar je bila že kot SR Slovenija: leninistična država. Le da se takrat to ni vedelo, da je šlo za nadaljevanje kontinuitete. Dejansko je zadnjemu šefu partije načrt odlično uspel. Drži pa, da njegova intimna opcija ni bila odcepitev od leninizma ter diskontinuiteta s preteklostjo. Dejansko je ta manever prehoda izvedel tako spretno, da nihče ni opazil, da smo stari leninistični državi dali samo nove atribute. Simulacija diskontinuitete je bila popolna – nekaj podobnega kot pretep v uvodni sceni ameriškega filma »48 ur«, ko se na delovno taborišče za kaznjence pripelje ameriški domorodec, ki išče pomoč zase, eden od kaznjencev – nevarni morilec Albert Ganz – pa ga provocira. Pride do pretepa med njima, a tega pretepa pravzaprav ni bilo. Oba sta bila v resnici sodelavca, ki sta naredila predstavo, v ključnem trenutku domorodec Billy, ki je navidez nasedel provokaciji, s pištolo strelja na stražarje, dva ubije in omogoči Ganzu lahek pobeg.

Dejstvo je, da je prav zaradi tega – dokaj mirnega prehoda iz SFRJ v samostojnost in iz socializma v formalno demokracijo – Kučan pred slovensko in mednarodno javnostjo še vedno nekakšen državnik. Seveda za tiste, ki ne poznajo resnice. Je pa s svojo akcijo v podporo političnim zapornikom v Kataloniji dejansko skozi vrstice priznal, da je Katalonija dejansko poskusni zajček tamkajšnje levice. Tamkajšnje dogajanje je pravzaprav preveč kompleksno, da bi lahko vse skupaj spravili v okvir zgodbe o boju za samostojnost, ki naj bi bila podobna slovenski. Je pa govorjenje o političnih zapornikih spet tista točka, kjer Kučana lovi njegova preteklost – namreč, sam je sicer pred javnostjo še vedno priznan kot tisti, ki naj bi uvajal »socializem po meri ljudi« z manj represije, vendar pa dokumenti o aferi JBTZ govorijo drugače. In tudi v sedanjem času bi se lahko našel marsikateri politični zapornik. Denimo, obsodba dr. Milka Noviča je imela tudi politični značaj, navsezadnje je razkrila pravi obraz pravosodja, ki deluje po principih leninistične države. Prav zato je govorjenje o obsodbah v Španiji toliko bolj sprevrženo.

Skratka, novica o Kučanovem prizadevanju za spoštovanje človekovih pravic je nič manj kot slaba prvoaprilska šala. Če mislijo Katalonci resno, bi se morali Kučanu in njegovi tovarišiji zahvaliti za – medvedjo uslugo.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine