Piše: Gašper Blažič
Kdor je 8. maja pozno popoldne spremljal dogajanje v Vatikanu in doživel enega od epohalnih trenutkov v zgodovini Cerkve, razglasitev novega papeža, potem je verjetno opazil, da je konklave tudi v tehničnem smislu izjemno uspel. Ne glede na hvalisanje nekaterih dominantnih medijev, kako so med konklavom ves čas »uhajale informacije«, so bili na koncu vsi presenečeni, ko je bil za papeža izvoljen do zdaj precej nevpadljivi Robert Francis Prevost, ki je leta 2023 prišel iz perujskega Chiclaya v Rim, da je lahko nasledil dotedanjega predstojnika dikasterija za škofe, medijsko veliko bolj prepoznavnega kanadskega kardinala Marca Ouelleta.
Če bi iz konklava res uhajale informacije, bi verjetno ime novega papeža že prvi večer, ko se je pokadil črn dim, zakrožilo po kuloarjih. Tako pa so lahko mediji samo nemočno stavili na najbolj prepoznavne in zgrešili podobno kot mnoge javnomnenjske ankete pred slovenskim referendumom, ki je sledil nekaj dni po izvolitvi papeža. In šele ko je bil novi papež razglašen, so mnogi mediji lahko potegnili na dan vse mogoče fotografije, videoposnetke in zapise novega papeža. In marsikaj zanimivega se je našlo in prišlo na dan, še preden se je črnilo na dokumentu, s katerim so razglasili novega papeža, dobro posušilo.
Že s prvim nastopom papeža Leona XIV. je postalo jasno, da novi rimski škof ne bo kopija prejšnjega. Nakazuje sicer določeno kontinuiteto s pastoralno agendo papeža Frančiška, oznanja mir in daje upanje, da zlo nikoli nima zadnje besede. Je tudi odprt in neposreden z ljudmi, kar je daleč od papežev, ki smo jih poznali iz preteklosti. Izbira imena pa nakazuje določeno kontinuiteto z Leonom XIII., papežem, ki je dobro razumel delavsko vprašanje in se zavzel za pravično plačilo delavcev, a hkrati odločno odklonil vsako podporo totalitarnim ideologijam. Tudi s sedanjim papežem ni drugače. Tako se je našel celo njegov citat o komunizmu, ki naj bi bil izrečen na konferenci latinskoameriških škofov leta 2010 (takrat je bil še generalni prior avguštincev): »Komunizem je, preoblečen v solidarnost, prodrl celo v krščanske kroge. Naša pastoralna dolžnost je, da ga razkrinkamo.«
Podobno odmeva tudi izjava, s katero je papež pokazal na moč medijev. »Če imaš vpliv na medije, imaš vsaj delno vpliv na razmišljanje ljudi, ker vedno znova poslušajo ista sporočila,« je dejal leta 2023 za Vatican News. Očitno je izjava resnična, saj je po izvolitvi novinarjem na tiskovni konferenci položil na srce, naj širijo sporočila miru. Po papeževem prepričanju je namreč samostojno razmišljanje bistveno za moralno in duhovno rast, kritično razmišljanje pa nujno za preseganje polarizacije v vseh pogledih. Razprtije namreč same po sebi ničemur ne koristijo in navadno niso del umirjenega, širšega in kritičnega razmisleka.
Je pa pomenljiva tudi podrobnost, ki jo mediji doslej niso omenjali. Avguštinski redovni skupnosti je namreč pred stoletji pripadal tudi človek, ki je začel z reformacijo – to je Martin Luther, ki je določene vidike teologije sv. Avguština močno radikaliziral, ko je premišljeval o razmerju med božjo milostjo in deli ter kaj od tega dvojega je potrebno za zveličanje. Ta razprava pa je dandanes odveč, ker je tudi znotraj Katoliške cerkve vse več zavedanja, da obredi sami po sebi ne morejo in ne smejo biti neke vrste »magija« in da je odrešenje enkraten, epohalen dogodek človeške zgodovine, stvar je samo v tem, ali ga sprejmemo ali ne (so pa naša dejanja sad sprejetja ali nesprejetja Jezusove žrtve na križu in zmagoslavnega vstajenja). Zato lahko slutimo, da bo papež Leon XIV. v prihodnje zrahljal religijske spone. V glavah in srcih, ne toliko v samih strukturah, ki so odsev tega.
