Piše: Jože Biščak
Prvo visoko šolo na Slovenskem so konec 16. stoletja ustanovili jezuiti. Red je bil takrat star že dobrega pol stoletja, ustanovitelja sv. Ignacija Lojolskega je Bog tudi že poklical k sebi. Družba Jezusova, kot so sebe imenovali (Rimljani so jim pravili »romarji«), je hitro rasla, bila je izrazito apostolska in prilagodljiva, veliko je delala z mladimi. V zvezi z otroki sv. Ignaciju pripisujejo misel, ki gre nekako takole: Dajte mi otroka, starega do sedmega leta, in pokazal vam bom moža.
Nevroznanost je skoraj pol tisočletja kasneje dokazala, da je bil ustanovitelj jezuitskega bratstva daleč pred svojim časom. Doživetja in izkušnje otrok v prvih sedmih letih v mnogočem pomembno vplivajo na njegovo vedenje skozi vse življenje. Dostop do otroških možganov v času, ko nevronsko mrežo v veliki meri ustvarjajo in urejajo čustva, je velika moč. To dobro ve oglaševalska industrija, to vedo tudi ideologi progresivnih agend; tradicionalne in »staromodne« igre menjajo z novimi, dečke oblačijo v deklice, deklice v dečke. Kaj zraste iz tega, lahko opazujemo na paradah ponosa. Ne, otrok ni nikoli premlad, da bi ga indoktrinirali. Njihovo vodilo je, da otroka nikakor ne smemo prepustiti evoluciji, ki bi ga razvila v radovednega, ustvarjalnega, čustveno odpornega in odgovornega posameznika. To postane z »nazadnjaškimi« igrami v ranem otroštvu; tek, skakanje, plezanje z odrgninami na rokah in nogah, mestoma s kakšno zlomljeno kostjo, je naše prednike utrdilo, njihovo naravno okolje je bilo dobro za telesni razvoj in duševno zdravje. »Izobraževanje« je danes drugačno.
Če ste gledali posnetke neprijavljenih shodov za rušenje desnosredinske vlade, ste opazili tudi najmlajše, kako korakajo ob starših, nosijo protivladne transparente, eden od njih je vneto tolkel po bobnu. Seveda otroci niso imeli pojma, zakaj pri stvari gre, mogoče so vse skupaj vzeli kot igro, ki jo igrajo proti nekomu. Sovraštvo, ki je vrelo iz starejših, po katerih so se zgledovali in jih posnemali, si bodo zapomnili. Kakšni starši so to, da uporabljajo svoje otroke kot orodje za povsem politična sporočila? In jih tega učiti. In jih peljati na nedovoljen (nezakonit) shod, za katerega je jasno, da lahko na njem pride do nasilja, da lahko policija uporabi prisilna sredstva? Kot bi jih peljali na plantažo volčjih češenj, na videz mamljivih, a zelo strupenih plodov.
Taktika uporabe otrok, s katerimi poskušaš pri nasprotniku zbuditi sočutje, ni nova. Leta 2015 sem pri Brežicah imel priložnost v živo videti, kako je tisoč ilegalnih migrantov v prve vrste kolone, pred katerimi so stali policisti in vojaki, porinilo rosno mlade dečke in dekleta. Bili so živi ščit, najpomembnejši del empatije, ki so jo izpostavljali progresivni mediji. Ta nesmiselna sentimentalnost je nato omogočila, da je tisto jesen na staro celino prišlo več kot milijon ljudi tuje kulture, ki na teh tleh zaradi svojega agresivnega sporočila nima kaj iskati. Kaj bo zraslo iz njih, ki so jim starši pokazali, da se ti prav nič ne zgodi, četudi kršiš zakone, ki veljajo v tuji deželi? Zloraba otrok leta 2015 in leta 2021 sta podobni ne glede na druge okoliščine. Pa če si je kdo to pripravljen priznati ali ne. To je prikaz nečloveštva, manifestacija zlorabe brez primere. In ko pride solzivec v oči, je kriva policija, ne starši, ki so peljali otroka v strupeno okolje. Otroci tako postanejo pehota za enkratno uporabo v političnem boju.
Njihovi starši večinoma pripadajo generaciji Y, najbolj uničujoči generaciji sedanjosti. Zavračajo vrednote družbe in naroda, zaradi permisivne vzgoje so brez socialnih veščin in delovnih navad, sami ne prevzemajo odgovornosti, vedno so krivi drugi. Politične in ideološke razlike enačijo z etičnimi pomanjkljivostmi, različna prepričanja, ki so drugačna od njihovih, imajo za duševno motnjo. Nikakor niso zmožni priznati, da obstajajo tudi druga mnenja, drug pogled na dogodke in svet. Zato terorizirajo naokoli. In to miselnost prenašajo na potomce, ki bodo nekoč tudi sami vodili otroke na plantaže volčjih češenj.
Jože Biščak je glavni in odgovorni urednik konservativno usmerjene revije Demokracija, predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev in avtor knjig Zgodbe iz Kavarne Hayek, Zapisi konservativnega liberalca in Potovati z Orwellom.
