11.5 C
Ljubljana
petek, 29 marca, 2024

Se bo kdo iz slovenske vlade kaj naučil iz ‘showa’ Mattea Salvinija?

Pretekli teden smo bili priča odločni predstavi italijanskega notranjega ministra Mattea Salvinija. Predstavil se je kot glavni borec za, kot je sam rekel, “svete italijanske meje”. Celotna predstava je bila odlično zrežirana. S prvim julijem so začele delovati skupne italijansko-slovenske patrulje, ki naj bi migrantom na balkanski poti onemogočile vstop v Italijo. Moram priznati, da mi je bilo to dejstvo že od vsega začetka sumljivo. Saj bi te patrulje svojemu namenu veliko bolje služile na slovensko-hrvaški meji. Začel sem se spraševati, ali so te patrulje res namenjene zaustavljanju migracijskih tokov ali pa so le krinka za nekaj drugega. Ta moj sum se je še bolj okrepil z obiskom Mattea Salvinija v Trstu in Furlaniji – Julijski krajini. Povsod je zagotavljal, da bo on in nihče drug zavaroval “sveto italijansko zemljo”, če uporabim njegove besede. Če patrulje ne bodo zadostovale, bo posegel še po drugih ukrepih. Te njegove besede so njegovi privrženci sprejeli z neizmernim odobravanjem, ki je mejilo na oboževanje. Njegovi nasprotniki so bili do njegovih izjav skeptični, organizirali so demonstracije pod motom “nikoli več zidov”. O vsem tem so mediji izdatno poročali, slovenski so odločno podprli Salvinijeve nasprotnike. Pri tem pa so vsi, tako Salvinijevi podporniki kot tudi nasprotniki in z njimi tudi mediji, skoraj v celoti spregledali najpomembnejši dogodek, to je podpis sporazuma z madžarskim zunanjim ministrom o vlaganju v tržaško pristanišče. Trdno sem prepričan, da je bil to glavni dogodek, mejno vprašanje pa le dimna zavesa, ki naj ta dogodek prekrije. Ta svoj pogled opiram na zgodovinska dejstva, ki jih bom obravnaval na kratko v nekaj naslednjih vrsticah.

 

Trst je bil, preden je postal glavno pristanišče avstro-ogrske monarhije in je bila izgrajena južna železnica Dunaj–Trst, manj pomembno mesto na severnem Jadranu s pretežno italijanskim prebivalstvom. Po izgradnji železnice se je začel Trst hitro industrializirati. Spreminjala se je tudi nacionalna sestava mesta. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je bil Trst največje slovensko mesto. Zadnji avstrijski cenzus l. 1907 nazorno kaže ta razvoj, slovensko govoreči prebivalci predstavljajo v Trstu večino, sledijo jim nemško govoreči in Italijani so šele na tretjem mestu. To dejstvo je bilo trn v peti italijanskih nacionalistov, iredente.

Po prvi svetovni vojni je Trst pripadel Italiji. Izgubil je svoj gospodarski pomen in začel propadati. Je pa Italija začela ponovno spreminjati nacionalno sestavo, še posebej v času fašizma izredno brutalno, “miglioramento nazionale”, in uspela v Trstu zagotoviti pretežno italijansko večino. Po drugi svetovni vojni se ni dosti spremenilo, samo gospodarski pomen je zaradi izredno omejenega zaledja še upadel in lahko rečemo, da se je to stanje po širitvi EU 2004 še zaostrilo. Kar nekaj italijanskih vlad je ta nezadovoljivi položaj mesta skušalo reševati. Tako so ustanovili raziskovalno središče v Padričah – Area di ricerca in povečali univerzo itd. Ob vsem tem pa je bil glavni gospodarski ukrep izgradnja hitre železniške povezave Trst–Videm–Beljak, ki je bila po dogovoru z Avstrijo podaljšana do Gradca. Ta zadnji odsek bo dokončan še letos. Tako je Trst dobil ali bo v kratkem dobil moderno, hitro železniško povezavo s Srednjo Evropo.

Se bo kdo iz slovenske vlade kaj naučil?

Za popolno gospodarsko sanacijo Trsta pa je bil potreben še naslednji korak. Pristanišče je bilo potrebno prepustiti srednjeevropskim državam in njihovim gospodarstvom. To pa javno in odkrito ni bilo mogoče, ker se predvsem volivci in podporniki Mattea Salvinija, nasledniki iredente, še kako jasno spominjajo dogajanj v Trstu v drugi polovici 19. stoletja. Zato si je Salvini kot izkušen politik zamislil “show”, se prikazal kot veliki branitelj italijanstva, italijanske zemlje in meje, “sacra terra italiana”, in ob navdušenju svojih privržencev tržaško pristanišče ponovno predal Srednji Evropi. Začel je z Madžari, mogoče tudi zaradi dobrih odnosov Orban – Salvini, vendar bodo zagotovo sledili tudi drugi, Avstrijci, Slovaki itd. Tudi Salvinijevi nasprotniki niso videli skozi dimno zaveso in se se zgražali nad dimom.

Madžarski zunanji minister Peter Szijjarto in italijanski notranji minister Matteo Salvini v Trstu (Foto: Facebook)

To, da Trst postaja s Salvinijevimi ukrepi ponovno dominantna luka Severnega Jadrana, bo seveda gospodarsko prizadelo Slovenijo in Luko Koper. Na žalost tudi slovenska vlada ne vidi skozi Salvinijevo dimno zaveso, ne vidi ali ne razume, da bodo prizadeti pomembni slovenski gospodarski interesi. Ne razume, da če Slovenija želi ohraniti sedanji pomen Kopra in Luke Koper, jima mora zagotoviti enakovredno železniško povezavo, kot jo ima ali jo bo v kratkem imelo tržaško pristanišče. 2. tir Koper–Divača to vsekakor ni. Mogoče zagotavlja večjo varnost vodnemu zajetju pri izviru Rižane, mogoče izboljšuje bivalne razmere v nekaj vaseh okoli Črnega Kala, to pa je tudi vse. Da bi zagotovili konkurenčnost Luke Koper, je potrebna pretežno nova trasa Koper–Ljubljana, ki se ogne vzponu na Kraški rob. O možnostih take trase sem že pisal, tudi na tem mestu, in govoril na televizijskih soočenjih. Sedanja slovenska vlada pa je tista, ki se bo odločila, ali slediti gospodarskim interesom Slovenije ali pa vztrajati pri nesmiselnem projektu 2. tira. Če je za mednarodno in gospodarsko utemeljene spremembe načrtov potrebna dimna zavesa ala Salvini, ne bom imel nič proti njej. Vsekakor pa mislim, da je dal Salvini vsem, ki se z njim strinjajo ali ne, odlično lekcijo, kako se rešujejo na videz nerešljivi politični problemi. Za vse nas bi bilo koristno, da bi se tudi kdo v slovenski vladi od njega kaj naučil. Zato še ni nujno, da bi sledili njegovim političnim usmeritvam.

Dr. Andrej Umek

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine