Piše: mag. Andrej Aplenc
Ne berem časopisov; na internetu samo preletim naslove, ki me za jutranjo razvedrilo zabavajo. V teh dneh pa sem naletel na naslednje: »Spomenik osamosvojitve, ki mu Janša ne more nasprotovati, vrača osamosvojitev na Trg republike« in »30 let maršala Tvita: Janez Janša je že 30 let na čelu SDS, kmalu bo dohitel Stalina, Maa in Tita«.
Seveda nihče ne nasprotuje spomeniku osamosvojitve, saj ga po 30 letih nove države še vedno nimamo. Okoliščine tega predloga, fizične in ideološke, pa jasno kažejo, da tranzicija ni uspela. Spomenik osamosvojitve, ki naj bi nadomestil spomenik revolucije, bi bil oddaljen le nekaj deset metrov od spomenika Edvardu Kardelju, malo okoli vogala pa bi se spogledoval s spomenikom Borisa Kidriča. Prvi trenutek bi človek pomislil, da gre za slabo šalo, dejansko pa ta predlog izenačuje našo demokracijo s prejšnjim totalitarnim režimom. Predlagano sobivanje teh spomenikov se ne da drugače racionalno razložiti. Ta dva spomenika ostaneta, poleg pa naj bi bil spomenik osamosvojitve. Vemo, kdo sta bila Boris Kidrič in Edvard Kardelj. Na vesti imata tisoče življenj Slovencev in Slovenk. Sedaj pa naj bi ju spomenik osamosvojitve rehabilitiral.
Ob imenu Edvarda Kardelja se vedno spomnim imena Dragotina Gustinčiča. Bil je med ustanovitelji Komunistične partije Jugoslavije in je dolga leta pred drugo svetovno vojno preživel v Moskvi. Tam je med drugim v 30. letih prejšnjega stoletja napisal obširno delo, ki ga je imenoval Nacionalni problem Slovencev. To njegovo delo je pozneje prepisal in pod svojim imenom z naslovom »Razvoj slovenskega narodnega vprašanja« objavil Edvard Kardelj. Ne vem, ali je res, vendar naj bi se v Gustinčičevem tekstu zadnje poglavje ukvarjalo z osamosvojitvijo Slovenije. To poglavje je Kardelj v svoji izdaji izpustil. Skrajna ironija je, naj bi sedaj spomenik osamosvojitve stal poleg spomenika Kardelja.
Naslov v časopisu: »30 let maršala Tvita: Janez Janša je že 30 let na čelu SDS, kmalu bo dohitel Stalina, Maa in Tita« je seveda na eni strani primitivno nadaljevanje medijskega umora Janeza Janše, na drugi pa jasno kaže neznanj in primitivnost sedanjih režimskih novinarjev. Ti novinarji namreč z zelo negativnim prizvokom očitka 30 in večletnega delovanja v politiki dejansko enačijo Stalina, Maa in Tita ter evropske politike, ki so bili prav tako aktivni v politiki več desetletij. Kar naštejmo jih nekaj: Winston Churchill, Konrad Adenauer, Helmut Kohl, Robert Schuman, Charles Spaak in še drugi. Nikomur, ki le malo pozna moderno zgodovino Evrope, sploh ne bi padlo na pamet, da bi napisal tak očitek tridesetletnega delovanja v politiki. To, da so ga objavili naši režimski novinarji in uredniki, pa dokazuje ne samo njihovo neznanje in primitivnost, kajti dober novinar pač ne bi napisal takega nesmisla, pač pa tudi popolno podrejenost velike večine naše medijske scene aktualni politiki. Hkrati pa tudi kaže zelo podcenjujoč odnos teh novinarjev in urednikov do njihovi bralcev, saj očitno predpostavljajo, da njihovi bralci niso nikdar slišali za Winstona Churchilla, Konrada Adenauerja, Helmuta Koha, Roberat Schumana, Charlesa Spaaka in druge. Skratka, to je raven naše medijske scene.
Vsekakor je res, da so vsi našteti politiki predstavljali velike in vplivne države, Slovenija pa je prav majčkena v primerjavi z njimi. A zakaj tudi mi ne bi imeli politikov, aktivnih dolgo časa. Menim, da to lahko le zelo pripomore k temu, da so stranke, ki jih ti politiki predstavljajo, konsistentne v svojih programih in prizadevanjih. V nasprotju s tem pa že nekaj časa pri nas velja teza novih obrazov, ki pa je problematična, kajti ti novi obrazi prihajajo in odhajajo, politične stranke, ki so bistvenega pomena za demokracijo, pa z njimi na novo nastajajo, se zlivajo in združujejo.
To je, kot sem že na začetku zapisal, jasen znak neuspele tranzicije.
Tole vse skupaj ni zelo optimistično, vendar, kot je napisal pesnik France Prešeren:
»Vremena bodo Kranjcem se zjasnila, jim milše zvezde kakor zdaj sijale, jim pesmi bolj sloveče se glasile …«
Imamo Janeza Janšo, ki je v politiki 30 let. Kakor drugi iz velikih držav, ki so odločilno vplivali na njihov demokratični razvoj.
