Marakeški dogovor od včeraj (10. december) dalje velja. Odpira več vprašanj, kot daje odgovorov in deli bolj, kot povezuje. Že samo to bi bilo dovolj, da bi morali podporo Globalnemu dogovoru o varnih, urejenih in zakonitih migracijah, kot se uradno imenuje dokument, umakniti. Seveda je ta dogovor vse prej kot nepomemben in nezavezujoč skupek besed, saj vsebuje povsem konkretne zaveze in podrobno opredeljene ukrepe, kako bi (ne)varne, (ne)urejene in (ne)zakonite migracije naredili varne, urejene in zakonite. Torej ne gre za nič drugega kot za podlago, ki bo v nadaljevanju vodila do legalizacije dejanj, ki so sedaj nelegalna.
Razburjenje, ki ga je dogovor povzročil v zadnjih dneh in vrsta odstopov držav, ki so se zbale upora lastnega ljudstva kaže, da stvari le niso tako preproste kot nekateri trdijo. V nepomembnost in nezavezujočo naravo dogovora sta nas ob izdatni medijski podpori poskušala prepričati tudi slovenska vlada in koalicija. Da ne verjameta v lastne besede pa sta lepo pokazali s tem, ko sta v Marakeš poslali rezervno ekipo in ne predsednika vlade ali vsaj zunanjega ministra.
Evropo je novodobna selitev narodov našla nepripravljeno, kar so mnogi izkoristili s figo v žepu. Pod krinko človekovih pravic je v EU prišlo več milijonov ljudi. Na začetku so jih imenovali begunci, potem migranti, nato prebežniki in po novem razseljene osebe. Ob tej zmedi, zavajanju in prikrivanju se je krepil tudi odpor ljudi, ki so začeli zavračati politiko, ki se ni znala soočiti s posledicami množičnih migracij.
Ko smo končno spoznali, da tako ne gre naprej, smo poskušali gasiti požar, ampak nepopravljiva škoda je že bila narejena. Z vsakim dokumentom, ki skuša le sanirati stanje, ne pa odpraviti vzroke, se požar širi naprej. Namesto skupnih rešitev, ki bi bile sprejemljive za vse, smo čedalje bolj vsak na svoji strani. S poti smo zašli celo tako daleč, da se ne moremo poenotiti niti glede tega ali so množične migracije za Evropo problem ali rešitev. S tem, ko nimamo odgovorov, ki bi ljudi pomirili in jim zmanjšali njihove skrbi, trosimo humus za nastajanje in razvoj populističnih ekstremizmov.
Tretjega oktobra 2013 je pred Lampeduzo utonilo 360 ljudi, ki so želeli priti v Evropo. Več kot pet let je torej že minilo od dogodka, ki ga lahko označimo kot začetek migrantske krize, vendar do danes nismo uspeli urediti razmer. Še več, zdi se, da so te čedalje slabše. Prav gotovo je pomanjkanje celovitih in objektivnih informacij eden izmed razlogov, da ne najdemo rešitev. Ljudje so zmedeni, ker dobivajo zdaj ene, zadaj druge podatke. Kaj je res in kaj ni? Ali vemo, kdo v Evropo sploh prihaja, koliko od tega je beguncev in koliko migrantov, koliko jih je vstopilo na nezakonit način in kje so ti ljudje danes? So bili vrnjeni tja, od koder so prišli? So ostali v Evropi in če so, kje? So zabeleženi v kakšnih evidencah ali so kar izginili neznano kam? Koliko od njih jih je našlo zaposlitev in koliko jih koristi ugodnosti velikodušne evropske sociale? Je res preveč pričakovati, da bi v dobi razvite informacijske tehnologije ljudje dobili objektivene odgovore na ta enostavna vprašanja ali ima kdo velik interes, da podatkov enostavno ni?
Večina Evropejcev z urejenimi in nadzorovanimi migracijami nima popolnoma nobenih težav. Seveda si pri tem kot migranta predstavljajo nekoga, ki je v njihovo državo prišel s spoštovanjem do njihovega načina življena in z namenom, da bi delal in ustvarjal. Tisto, čemur ljudje nasprotujejo, so nenadzorovane in nezakonite migracije, ker se zaradi njih počutijo ogrožene. Želijo mirno in varno življenje v okolju, kjer veljajo vrednote na katerih temelji EU. Nočejo spremeniti svojih navad, da bi ustregli prišlekom. V skladu s pregovorom: »Če si v Rimu, se obnašaj kot Rimljan« pričakujejo, da se bodo oni prilagodili njim. Nočejo, da so njihove človekove pravice ogrožene na račun drugih. Je s tem kaj narobe? So zaradi takšnega stališča upravičeni do blatenja in zasmehovanja? Je v demokraciji dovoljeno povedati svoje mnenje?
Drži, da potrebujemo nadnacionalni dogovor o reševanju množičnih migracij, na kar apelirajo zagovorniki sporazuma, drži tudi veliko drugih stvari, ki so zapisane v marakeškem dokumentu. Vendar drži tudi to, da so pomisleki tistih, ki mu nasprotujejo povsem na mestu. Sporazum deluje kot slabo pripravljeno propagandno gradivo, katerega glavni cilj je spremeniti ilegalne migracije v legalne. Besedilo je popolnoma neuravnoteženo in govori le o pravicah migrantov in obveznostih držav, ne pa tudi o obveznostih migrantov in pravicah državljanov držav, kamor migranti prihajajo. Predpostavlja, da so migracije izključno pozitiven pojav, ki koristi vsem in povsem zanemarja, da obstajajo tudi negativne plati. Ne ukvarja se z vzroki, ampak posledicami. Ne upošteva, da imamo različne vrste migrantov in da vseh ne gre metati v isti koš. Ugotovitve, cilji in ukrepi temeljijo na nikoli dokazanih predpostavkah, ker ustreznih podatkov ni, ali pa jih zavestno skrivajo. In nenazadnje, dogovor je sam s sabo v nasprotju, saj kljub uvodni izjavi, da gre za pravno nezavezujoč dokument, v nadaljevanju zelo natančno našteva cilje in konkretne ukrepe s katerimi bodo ti cilji uresničeni.
Zaradi politične korektnosti se o temeljnih vprašanjih migrantske krize v povezavi s prihodnostjo Evrope nismo nikoli pogovarjali odkrito. Še vedno je čas, da to storimo, vendar ne na način kot je bila sprejeta Marakeška deklaracija in ne na način, da za skrajneže, sovražnike in ksenofobe proglasimo vse, ki ne sprejemajo kontroverzne in nevarne politike odprtih vrat in nekritičnega poveličevanja multikultiralizma.
Množične migracije so med ljudmi povzročile globok razdor. Nekateri, in teh ni malo, negativne posledice čutijo na lastni koži. Zavedajo se varnostne grožnje, sami ali njihovi bljižnji so bili so žrtve nasilja in kriminala, deležni so pritiskov, da spremenijo svoje navade, še največ pa jih je izkusilo posledice zmanjšanja socialnih pravic, kajti migracije pomenijo velik pritisk na velikodušne evropske socialne sisteme. Prepričevati te ljudi o tem, da so njihovi občutki napačni in nepomembni je nedopustno podcenjevanje.
Ob takem razkolu glede reševanja migrantske problematike, vključno z nasprotovanjem Marakeškemu sporazumu, bi razumna politika stopila nazaj. Se vprašala, kaj ljudi razdvaja in skušala z argumenti odgovoriti na njihove pomisleke. Če tega ne bomo zmogli, če se bomo obmetavali s fašisti in ksenofobi če bomo ostali vsak na svojem bregu in če ne bo pripravljenosti priznati, da ni samo ene in najboljše rešitve, ampak je treba spoštovati mnenje vseh, potem se naši Evropi slabo piše.
Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima, pravi pregovor.
