Piše: Mitja Iršič
Potem ko je Petrol napovedal, da bo po še enem umetnem dvigu minimalne plače preselil del funkcij na Hrvaško, se je oglasila Martina Vuk, bivša državna sekretarka na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije v vladi Marjana Šarca, in na socialnem omrežju zapisala: »Reveži. V prvih devetih mesecih lani: čisti dobiček je dosegel 135,8 milijona evrov, kar je deset odstotkov več glede na enako obdobje predlani. Piarovsko jamranje.«
Zadnja štiri leta se je leva politika tako radikalizirala, da pogosto na tak način demonizira kakršen koli dobiček, ki ga ustvarijo zasebna podjetja. Ustvarjanje dobička je postalo nemoralno. Vsaka družba, ki ob zaključeni bilanci objavi dobiček, bo takoj deležna gneva revolucionarjev, ne glede na to, da je dobiček katastrofalno nizek v primerjavi z industrijskim povprečjem.
Njena dedukcija je klasičen logični preskok, ki gre nekako takole: »Imaš dobiček, se pravi nimaš legitimnih stroškovnih problemov, se pravi je vsaka optimizacija, ki jo opravljaš, pohlep.« Temelji na predpostavki, da dobiček sam po sebi izniči vse druge ekonomske realnosti, s katerimi se sooča podjetje. Logični preskok je približno takšen: če ima podjetje velik dobiček, potem ne sme imeti legitimnih stroškovnih problemov, in vsako iskanje učinkovitosti je avtomatično znak pohlepa ali piarovske manipulacije. To pa seveda ne zdrži resne presoje.
Velik del zmote se skriva v napačni predstavi ekonomskih analfabetov o tem, kaj dobiček sploh je. Dobiček namreč ni nek velik kup denarja v vrečah, označenih z znakom $, ki čakajo, da jih nekdo razdeli med bogate kapitaliste. Gre za računovodsko postavko določenega obdobja, iz katere se financirajo investicije, razvoj, odplačevanje dolgov in rezerve za prihodnja slabša leta. Podjetje, ki bi danes reklo: »Letos smo dobičkonosni, zato nas stroški dela ne zanimajo,« ne bi dolgo obstalo na trgu.
A to so le luknje v računovodskem znanju. Izjava Vukove skriva nekaj veliko bolj primarno mračnjaškega. Način razmišljanja, ki obravnava podjetje kot nekakšen brezobličen monolit, ločen od družbe. V resnici pa dobiček ne konča v žepu abstraktnega »Petrola«, temveč pri zelo konkretnih ljudeh. Med lastniki so tudi pokojninski in vzajemni skladi, varčevalci za starost, mali delničarji in posredno upokojenci. Dobiček predstavlja tudi stabilnost delovnih mest, davke za državo in možnost, da podjetje dolgoročno sploh obstaja. Ker gre za državno družbo, pa država z rastjo delnice tudi neposredno pridobiva kapital. Ko se dobiček moralno diskreditira, se v praksi diskreditira tudi vse investitorje – tudi domače varčevalce in tuji kapital. Kaj bivša državna sekretarka sporoča očetu, ki kupuje delnice Petrola za lepšo prihodnost svojih otrok? Naj ne bo pohlepen: pomemben je kolektivizem, ne pa njegovi otroci. Tudi če gospodarska družba – in njegovo varčevanje z njo – propade.
Martina Vuk le ponavlja stvari, ki jih je podzavestno slišala od drugih moralizatorjev. Enako govorijo tudi drugi politiki, ki sami sebe umeščajo na levo sredino. Gre za vsesplošni družbeni problem pohabljene percepcije resničnosti. Družba, ki dobiček sistematično obravnava kot nekaj sumljivega in nelegitimnega, dolgoročno ostane brez močnih domačih podjetij in brez tujih investicij. Domača podjetja se prodajo, preselijo ali postanejo tuja lastnina, dobički in davki pa odtekajo drugam; tuji investitorji pa se seveda ne bodo selili tja, kjer jim domači revolucionarji žugajo, da je edini dovoljeni dobiček 0 evrov.
Še pred kakimi desetimi leti so bili takšni argumenti rezervirani za »vsak-dan-ob-istem-šanku« jugonostalgike v lokalnem bifeju in za halucinirajoče revolucionarje na Metelkovi, danes pa takšne neumnosti prihajajo iz ust in izpod prstov politikov na oblasti. Radikalizacija je iz mandata v mandat hujša. Demonizacija dobičkov je ključni indikator, ki kaže, da je projekt reanimacije komunističnega režima v polnem teku. Marca imamo pomembno možnost, da ga ustavimo.
