Komik na čelu slovenske vlade je javnosti prejšnji teden namesto komedije postregel z malo dramatike. Ob obletnici trianonske pogodbe, pogodbe, po kateri je Madžarska izgubila dve tretjini ozemlja in o kateri Šarčeva izbranka za evropski parlament nima pojma kljub magisteriju iz mednarodnih odnosov, so Madžari objavili zemljevid predtrianonske Madžarske. Razen Prekmurja, ki je v Sloveniji, je to nekdanje madžarsko ozemlje danes še v sestavi šestih držav, pa se kljub temu nihče iz teh držav razen našega dramatičarja, ki je kričal o »nožu v srce«, ni vsajal.
Ker imajo v nasprotju s Slovenijo na oblasti voditelje, ki ločijo, kaj je nostalgija in kaj realnost. Tudi mnogi Slovenci si radi ogledamo Kozlerjev zemljevid Zedinjene Slovenije in se deremo Trst je naš ter sanjamo o slovenski Koroški in Istri, pa kaj. Realnost je takšna, da so meje tam, kjer so, in tudi če bi bila po kakšen čudežu Zedinjena Slovenija ustanovljena, bi bili v njej Slovenci manjšina. In to zaradi demografskega noža v srce, ki smo si ga zabil kar sami − s splavi, ki so v letih 1955−2015 »pobrali« okoli 600 tisoč bodočih Slovenk in Slovencev (in še vsej pol milijona njihovih otrok in vnukov), ter za nameček še s tridesetletno politiko levičarskih vlad, ki Slovence dejansko potiskajo v beli svet, nadomeščajo pa jih priseljenci z balkanskega območja.
Koliko je teh priseljencev, nihče ne ve natančno, ker so levičarske vlade ukinile popisovanje prebivalstva po narodnosti. Po grobih ocenah je 10−15 odstotkov slovenskih državljanov rojenih v tujini in še približno enako število je priseljencev, ki (še) nimajo državljanstva. Lahko bi rekli, da je to za Slovence precej hujši nož v srce, kot je neki sto let star zemljevid. In zabavljač iz Šmarce tudi ne vidi problema v novih priseljencih iz afro-azijskih dežel, ki lazijo čez slovenske meje, ki ugrabljajo državljane, napadajo otroke, kradejo, uničujejo in smetijo povsod, kamor pridejo; v priseljencih, od katerih, kar kažejo izkušnje iz mnogih evropskih mest, lahko dobesedno pričakujemo nož v srce …
Lahko bi rekli, da je to za Slovence precej hujši nož v srce, kot je neki sto let star zemljevid.
