Piše: Gašper Blažič
Ker se je največja evforija po referendumu o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja že polegla, je čas, da se potegne črta. Morda bo kdo razočaran ob tej ugotovitvi, a dejstvo je, da je to samo ena prvih dobljenih bitk, ko gre za spoštovanje življenja.
Ob tem imam tudi dve slabi novici. Prva je, da bo sedanja vladajoča nomenklatura zagotovo skušala spraviti podoben zakon v zakonodajo skozi stranska vrata − če ne zlepa, pa zgrda. Druga slaba novica pa je, da imamo v naši zakonodaji že od sedemdesetih let dalje legalizirano ubijanje nerojenih otrok. Nika Kovač v Bruslju tako dejansko odkriva toplo vodo, medtem ko njen somišljenik, minister Simon Maljevac troši evropska sredstva, namenjena projektu dolgotrajne oskrbe, za potrebe novih zaposlitev na svojem ministrstvu z bizarnim imenom »solidarna prihodnost«. To je samo pika na i vsej sprevrženosti, ki jo v politiki premorejo »ljubitelji radiatorjev«.
Toda vseeno je obratna preslikava referendumskega izida iz lanskega leta zelo pomenljiva. Takrat se je namreč proti evtanaziji izreklo dobrih 310 tisoč državljank in državljanov. Tokrat je takih 370. Za primerjavo: na posvetovalnem referendumu je evtanazijo podprlo 378 tisoč glasovalnih upravičencev, tokrat jih je bilo 322 tisoč. To pomeni, da se je najmanj 55 tisoč glasov »prevalilo« na drugo stran. Res je, tokrat so bile zdravniške organizacije precej glasnejše. Enako verske skupnosti pa tudi večinski del civilne družbe. Tudi politične stranke iz opozicije in tiste zunaj parlamenta so se veliko oglašale. Lahko bi rekli, da je zmagala sloga, saj je v zadnjem tednu pred referendumom agitiranje proti zakonu povsem preglasilo večinske medije, ki so se skupaj s svojimi političnimi botri zanašali na javnomnenjske raziskave, katerih namen je bil demoralizirati nasprotnike, češ da nimajo možnosti in naj se s tem sprijaznijo. A učinek je bil podobno kot pri referendumu o privilegiranih pokojninah obraten. Ob tem velja spomniti na preobrat, ki se je zgodil ob zbiranju podpisov za referendum. Še teden dni pred iztekom roka je kazalo, da pobudnikom ne bo uspelo zbrati potrebnih 40 tisoč podpisov. Ko so se je javno oglasile Cerkev in številne civilnodružbene organizacije, se je razpoloženje vidno popravilo.
Toda ni vse samo v vidni aktivnosti. V času pred referendumom so se namreč aktivirali tudi številni molivci, molitvene skupine, župnije, redovne skupnosti itd., a ne samo v Sloveniji, tudi na Hrvaškem in še kje. Čutiti je bilo neverjetno molitveno podporo, ki je skupaj s složnim nastopom prinesla uspeh v razmerah, ko z normalnimi človeškimi močmi ni bilo mogoče doseči veliko. Toda o tem, kako lahko šibkejša vojska premaga močnejšega sovražnika, nas uči že Sveto pismo. Spomnimo se samo Davida, ki je še kot mlad fant v neverjetnih okoliščinah premagal grozovitega Goljata. Vendar mu je, preden je šel nadenj, jasno napovedal, da bo to storil v imenu Gospoda nad vojskami. In seveda je zmagal v spopadu s sovragom, ki so se ga vsi bali. Zato je tudi referendum o življenju in smrti dejansko močno pričevanje, da odzivov »podzemlja« niti ne omenjam.
Naj nas ta uspeh ne uspava. Marca prihodnje leto nas čaka nov odločilni korak: parlamentarne volitve. Potrebno bo maksimalno angažiranje − od molitve, posta pa vse do ozaveščanja državljanov, saj je jasno, da se nam je na volitvah leta 2022 v resnici zgodila velika tragedija, ki je takrat sicer še nismo videli, a smo jo lahko slutili. Omenjene volitve je pomladni tabor pričakal žal v sesutem stanju: zaradi vpliva močne anticepilne propagande in uspešnega prepričevanja mnogih desnih volivcev, da je bila zadnja Janševa vlada v resnici »globalistična«, globoki državi ni bilo težko zmagati, saj so mnogi volivci desnih strank ostali doma, nekateri pa so nasedli propagandi o »svobodi«. Ne delajmo si iluzij, da bo nomenklatura brez večjega odpora spustila oblast iz rok. Ne bo. Tudi zato potrebujemo močno molitveno podporo za domovino.
