Piše: dr. Matevž Tomšič
Slišimo lahko, da se je z vnovičnim mandatom Donalda Trumpa na mestu ameriškega predsednika v mednarodne odnose, predvsem v odnose med najpomembnejšimi silami sveta, vrnila t. i. realpolitika. Gre za nazor, po katerem je ključno (če ne celo edino), kar šteje, moč posamezne države. Razmerja med njimi so torej razmerja moči. Pri tem vsaka država skrbi predvsem (če ne celo samo) za uveljavljanje lastnih interesov. Le-te lahko uveljavi tako, da pridobi čim več moči na račun drugih. Vojaške, finančne, tehnološke moči. V svetu po meri realpolitike ne obstajajo prijatelji ali zavezniki, a pravzaprav tudi ne sovražniki. Obstajajo samo tekmeci. Mednarodni odnosi temeljijo na izrazito egoističnih načelih.
To predpostavlja, da je treba sodelovati s tistimi, od katerih imaš lahko koristi. In one, od katerih nimaš (več) koristi, lahko preprosto zavržeš (aktualni slovenski premier bi dejal, da jih »vržeš čez ramo«). Nobene vrednote, morala ali čustva ne igrajo pri tem nobene vloge. Samo hladna racionalna računica.
Takšno dojemanje sveta se kaže v odnosu Trumpove administracije do vojne v Ukrajini. Želi jo čim prej končati, ker je to »slabo za posel«. Ne želi se postaviti na stran napadene države, ampak hoče igrati vlogo nekakšnega nevtralnega posrednika. Zdi se, da zanjo to, kdo je pozitivec in kdo negativec, kdo žrtev in kdo agresor, sploh ni pomembno. Poraja se bojazen, da bo skušala izsiliti mirovni dogovor »za vsako ceno«, četudi bo na škodo Ukrajine – kar mnogi smatrajo za izdajo ameriških načel; načel, ki so jim ZDA kot branik svobodnega sveta sledile večji del prejšnjega stoletja.
Ob vsem ogorčenju nad takšno držo pa je treba vendarle poudariti, da realpolitični pragmatizem ni nekaj novega. Ni se vrnil s Trumpom, saj ni nikoli odšel. Velike svetovne sile so ne glede na retoriko svojih voditeljev vedno postavljale svoje interese na prvo mesto. V določenih primerih je to privedlo do popuščanja agresivnim in zatiralskim režimom držav, ki so si namenile zavojevati svoje sosede.
Izpostavimo samo primer zloglasnega münchenskega sporazuma iz leta 1938, ki je demokratično Češkoslovaško na milost in nemilost prepustil Hitlerjevi nacistični Nemčiji. S tem je postala njen plen. To je bila dejansko predigra za drugo svetovno vojno.
Spomnimo se tudi konca druge Jugoslavije, ko se je Miloševićev režim, potem ko mu ni uspelo vzpostavili hegemonije nad celotno državo, lotil projekta t. i. velike Srbije, kar je pomenilo nasilno priključitev celotne Bosne in Hercegovine ter velikega dela Hrvaške. To je sprožilo vojno na teh ozemljih, v kateri je imela srbska stran (vsaj na začetku) izrazito premoč, saj je »podedovala« veliko večino arzenala nekdanje zvezne armade. In kako je mednarodna skupnost na čelu z ZDA tedaj reagirala? Mar je obsodila agresorja? Ne, pozivala je »vse vpletene strani«, naj se odrečejo uporabi sile. Še več, razglasila je embargo na prodajo orožja tako napadalcem kot napadenim, kar je bil prvovrsten cinizem, saj so ga slednji bistveno bolj potrebovali. Če bi tedaj hrvaške in bosansko-hercegovske branilce pravočasno opremili z orožjem, bi se vojna precej prej končala in bi terjala dosti manj žrtev.
Sledenje samo lastnim interesom ni problematično samo z etičnega vidika, ampak je lahko tudi kratkovidno. Težnja po doseganju kratkoročnih koristi lahko na daljši rok škoduje – tudi tistemu, ki zase misli, da ravna racionalno in pragmatično. Tega bi se morala zavedati Trumpova administracija. Popuščanje Putinovi Rusiji lahko ogrozi status ZDA kot prve sile sveta, da o njenem imidžu »svetilnika« svobode in demokracije sploh ne govorimo. Celo ta država ne glede na samozavest svojega predsednika potrebuje zaveznike; takšne, ki kljub najrazličnejšim nesoglasjem z njo vendarle delijo skupne vrednote.
