Piše: dr. Vinko Gorenak
Kot država smo na najnižji točki resnega in učinkovitega delovanja policije kot ključnega segmenta nacionalne varnosti. Stanje se iz dneva v dan slabša in ne vodi nikamor drugam kot v popoln kolaps sistema, ki je za varnost državljanov in obstoj države lahko usodnega pomena.
Policija je zapleten sistem, včasih pravim, največje podjetje v državi z okoli 8.000 zaposlenimi, sistem, ki edini razpolaga z represivnimi pooblastili s katerimi lahko zakonito posega v človekove pravice. Ne pozabimo, policist lahko zakonito uporabi tudi strelno orožje, v tem pogledu ima zaradi morebitne posledice – smrti osebe, več pooblastil, ki jih izvede v sekundi ali dveh, kot jih imajo vsi tožilci in vsa sodišča. Zato mora biti policija, kot sistem, resnično učinkovito vodena, sploh pa kar se da učinkovito nadzorovana, da ne izrablja svojih pooblastil v smislu nezakonitega poseganja v človekove pravice. Te mora, z uporabo svojih represivnih pooblastil zagotavljati vsem državljanom. Takih pa je velikanska večina, saj se policija v vseh pogledih s svojimi represivnimi pooblastili, ukvarja le z minorno manjšino tistih posameznikov, ki kršijo zakon.
V mandatu te vlade pa opažam, da postajajo razmere v policiji iz dneva v dan bolj kritične in dosegle so, za sedaj, najnižjo točko. So pa razmere veliko bolj kritične, kot si mislimo. Razlog za to je šibko politično vodenje notranjega ministrstva, sploh pa je razlog za tako stanje popolna odsotnost pravega vodenja policije, zaradi obeh razlogov pa sistem delovanja policije počasi, a vztrajno razpada. Kolikor toliko deluje le sistem na povsem lokalnem nivoju, zato večina ljudi ne čuti resnosti situacije. Naj to trditev podkrepim z nekaterimi podatki.
Nov minister in nov generalni direktor policije
Policija z vsako vlado dobi novega ali starega notranjega ministra, ki pa ima na delo policije omejen vpliv, ker je policija organ v sestavi, katere absolutni predstojnik in vodja v vseh pogledih je generalni direktor policije. Izbor vsakokratnega predsednika vlade, kdo bo notranji minister prepuščam vsakokratnemu predsedniku vlade. Za delo policije je ta funkcija morda manj pomembna, kot je funkcija generalnega direktorja policije. Vsaj nekaj mandatov smo že vajeni, da na prvi seji vlade policija dobi novega generalnega direktorja policije s čimer ni nič narobe. Ni pa to nujno potrebno. Ta je po zakonu karierni policist, kar je običajna praksa v veliki večini evropskih držav. Toda kariernih policistov, ki izpolnjujejo zakonske pogoje, med katerimi je tudi 15 let dela v policiji in 8 let delovnih izkušenj na vodstvenih delovnih mestih, je veliko.
In prav tu se je zataknilo že na začetku tega mandata. Ko predsednik vlade Robert Golob ni bil zadovoljen z Boštjanom Lindavom, ki je bil vršilec dolžnosti generalnega direktorja policije, je bil za to mesto izbran Senad Jušić. Ob tem pustimo ob strani osebno poznanstvo Jušićevega brata (tudi policist) z Golobom, o čemer so poročali mediji, notranji minister Boštjan Poklukar ga sploh ni poznal, a ga je izbral in predlagal v imenovanje vladi. Seveda na željo Goloba. Mnogi so že takrat opozarjali, da Jušić nima zakonskih pogojev za imenovanje (8 let delovnih izkušenj na vodstvenih delovnih mestih), kar je pred kratkim potrdilo tudi upravno sodišče. V takih okoliščinah ima policija torej nezakonito imenovanega generalnega direktorja policije in vsak državljan lahko vsakemu policistu ob vsakem policijskem postopku očita, da ima nezakonito imenovanega generalnega direktorja. To se v praksi tudi dogaja in policistom seveda predstavlja oviro pri delu, čeprav nimajo nič s tem, kdo je njihov generalni direktor. Ob vsem spoštovanju do Jušića, morda je bil odličen policist, kriminalist ali nadzornik v policiji, toda iz lune se vidi, da je izjemno šibek vodja, ki policije preprosto sploh ne vodi. To naj ne bo očitek njemu ampak očitek Golobu in Poklukarju, njemu lahko zamerimo le naivnost, da je stopil v veliko prevelike čevlje. Posledica odsotnosti vodenja policije, pa je razpadanje učinkovitega in zakonitega dela policije, o čemer pišem v nadaljevanju.
Začelo se je z Golobovimi varnostniki
Golob danes vehementno razlaga, kako si je lastno varovanje uredil tako kot ga je imel urejenega dr. Janez Drnovšek in da je njemu varnost sedaj zagotovljena, sploh pa iz te njegove službe informacije ne odtekajo. To je seveda čista laž, pa ne ena od vrste laži Goloba, on je v te svoje trditve verjetno prepričan, ker so mu tako povedali policijski prišepetovalci.
Vsakega predsednika vlade, vsakega notranjega ministra, pa tudi šefa policije, ob nastopu funkcije skušajo omrežiti posamezniki iz policije, še več pa je bivših policistov, ki v policiji niso napredovali po svojih željah ali pa so jih iz policije odslovili, ampak vsi jim skušajo »svetovati« po svojih »najboljših močeh«. To se je dogajalo tudi meni, ko sem postal notranji minister. Od hudo obtožujočih anonimk zoper posameznike, tudi moje varnostnike, do opozarjanja na to, kako me policisti varnostniki slabo varujejo in podobno. Vprašanje pa je seveda v koliki meri omenjene varovane osebe tem ljudem nasedejo in v koliki meri ne. Golob je gotovo eden od tistih, ki je takim prišepetovalcem popolnoma nasedel in jim verjel, dejansko jim verjame še danes.
Verjetno sploh ni bil edini med takimi »prišepetovalci« Golobu Miloš Njegoslav Milović. Popolnoma jasno pa je, da so ti ljudje Goloba prepričali v potrebo po svoji varnostni službi, verjetno tudi z materialnim dokazom, ki se je takrat imenoval slika njegovega mladoletnega sina v Bruslju. Da so sliko verjetno posneli prišepetovalci, Golob sploh ne ve. Drnovšek pa tako organizirane službe nikoli ni imel, tudi Milan Kučan ne, slednji je imel pri sebi le enega svetovalca bivšega policijskega inšpektorja. Toda Golob tega danes sploh ne ve, zato nevede laže, ko primerja svojo varnostno službo z Drnovškovo.
Golobova varnostna služba (policisti zaposleni v Generalnem sekretariatu vlade) je dejansko neke vrste rak rana za policijo in njene službe, saj so ti policisti podrejeni Golobu in ne generalnemu direktorju policije. Generalni direktor policije torej nima nobenega vpliva na delo Golobovih varnostnikov, po zakonu pa je odgovoren tudi za varnost Goloba. Relevantne informacije za varnost Goloba ima seveda policija, vprašanje pa je v koliki meri te prihajajo do Golobovih varnostnikov, ki niso del policije. Tudi tega se Golob ne zaveda. Absurd zaradi katerega sta se Golobu upravičeno upirala, a žal podlega, že nekdanji generalni direktor policije Boštjan Lindav in notranja ministrica Tatjana Bobnar.
Čiščenje »janšistov«, vračanje denarnih kazni, kazensko ovajanje policijskih vodij
Verjamem, da je mnogo tistih posameznikov, ki so ploskali Golobu, ko je tako ali drugače naročal notranji ministrici Bobnarjevi tako imenovano čiščenje »janšistov«. Toda v svojem bistvu je Golob že na tej točki grobo kršil 22. člen Ustave RS (enako varstvo pravic), zaradi česar bi se moral seveda posloviti z mesta predsednika vlade. To še posebej velja za njegovo naročanje, da morata direktor Policijske uprave Nova Gorica Egon Govekar in direktor Uprave za policijske specialnosti Martin Jazbec izgubiti službo. Martin Jazbec pa je menda tisti, ki je iz policije zakonito odslovil Miloša Njegoslava Milovića. V kolikšni meri sta se temu uprla Lindav in Bobnarjeva je drugo vprašanje. V javnosti danes velja, da sta se uprla. Sam v to ne verjamem, dokaz za moj dvom pa je okoli 15 kazenskih ovadb, ki so bile v njunem času podane zoper 15 visokih policijskih uradnikov (menda »janšistov«), ki so bili zlasti v Ljubljani zadolženi za varovanje nasilnih protestov levičarjev, zlasti med 3. in 5. 10. 2021, ko je v Ljubljani in na Brdu potekalo srečanje predsednikov vlad držav EU in Zahodnega Balkana.
Stališča in naročila Goloba o čiščenju »janšistov«, vračanje glob nasilnim protestnikom in podaja kazenskih ovadb zoper policijske šefe, ki so zakonito opravljali svoje delo (nihče ni bil obsojen, vsaj za sedaj ne), pa je uničujoče sporočilo vsem policijskim šefom in vsem policistom v Sloveniji. Za to je v največji meri odgovoren seveda Golob, nič manj pa notranji minister Poklukar in generalni direktor policije Jušić.
Uničujoče sporočilo policijskim šefom in policistom pa ima uničujoče in praktične posledice na terenu. Nekatere danes vidimo, druge pa so javnosti (še) skrite. Slabo ukrepanje policistov v zadevi romske problematike je že posledica vsega naštetega. Policisti in njihovi vodje zagotovo tehtajo med zakonitim ukrepanjem in tem, ali naj raje stopijo korak nazaj, ne ukrepajo ali pogledajo na stran. Pogosto ne vedo več kaj je prav in kaj ni (vračanje glob), bojijo se sankcij in posledice so tu v obliki neukrepanja ali slabega ukrepanja.
Istim razlogom lahko pripišemo nedavno umikanje ali če hočete skoraj bežanje policistov pred nasilneži v eni od ljubljanskih javnih garaž ali pa neukrepanja policistov ob zadnjih slavjih Albancev v Ljubljani. Zakaj bi se torej policisti in njihovi vodje izpostavljali, ogrožali svoja življenja, materialno eksistenco svojih družin in drugo, če pa vedo, da tudi v primeru zakonitega dela ne bo stopil nihče za njih, jih vzel v bran ali pravno zaščitil. Gre torej za razpadanje sistema učinkovitega in zakonitega dela policije.
Neučinkovito vodenje sistema policije pa z državnega nivoja očitno prehaja tudi na nižje nivoje. Dokaz zato je zadnji primer iz Nove Gorice, kjer je po poročanju medijev nek višji policist, ki že desetletje in več dobesedno nadleguje, in maltretira in grozi mlajšim kolegom policistom, tak odnos pa ima tudi do državljanov. Kljub temu, da naj bi bil za tako ravnanje že obsojen, je še vedno policist, ki predstavlja notranje varnostno tveganje za policijo. Ob tem se seveda postavlja vprašanje kje so in kaj delajo policijski vodje od lokalnega, regionalnega do državnega nivoja. Očitno vsaj s tega vidika ne počno nič, pa so zato plačani.
Padanje števila policistov
Danes pogosto slišimo, da je policistov premalo. Tega smo nekako že vajeni, saj ne poznam poklicne skupine, ki bi javno trdila, da jih je preveč. Zato poglejmo številke. Pred osamosvojitvijo je Slovenija imela okoli 6.700 policistov. S to številko smo prišli tudi v samostojno državo. Leta 2004 smo Bruslju pisno obljubili, da bo Slovenija imela, po vstopu v Schengen leta 2007, nekaj nad 10.000 policistov. Te številke nikoli nismo dosegli. Leta 2012, torej v času druge Janševe vlade, ko smo bili v najhujši gospodarski krizi in je denarja zmanjkovalo povsod, števila policistov nismo nižali. Število policistov je ostalo tako kot je bilo v mandatu pred tem okoli 8.500.
Danes, ko je denarja v državni blagajni na pretek, se vlada hvali s tem, da je število zaposlenih v ministrstvih in organih v sestavi ostalo skoraj enako kot je bilo ob začetku njenega mandata ali je celo nižje. Prikrivajo pa podatek, da so število zaposlenih povečali za okoli 700, le policistov je za okoli 600 manj kot jih je bilo leta 2022. Manj je tudi pravosodnih policistov in carinikov, podatka o številu vojakov pa ne objavijo. Več let sem vodil kadrovsko službo notranjega ministrstva s policijo in nihče me ne bo prepričal, da števila policistov ni mogoče povečati ali vsaj zadržati število tako kot je bilo. Prej bi rekel, da Golob, Poklukar in Jušić načrtno nižajo število policistov, ki so pogosto preobremenjeni. Posledica pa je pospešeno razpadanje sistema delovanja policije.
Center za varnost in zaščito je le vrh ledene gore
Razmere v Centru za varnost in zaščito so le vrh ledene gore, ki ga te dni slučajno vidi tudi javnost. Gre za specializirano službo, ustanovljeno takoj po osamosvojitvi Slovenije, ki se ukvarja z varovanjem varovanih oseb. Nobenega razloga ni, da ne bi verjeli izpovedi tožilke Mateje Gončin, ki govori o številnih nepravilnostih, zlorabah in celo naklepnih kaznivih dejanjih varnostnikov, zlasti pa vodstva omenjenega centra. Še več, za svoje trditve ima, po njeni izjavi, celo materialne dokaze.
Njen nastop v javnosti je očitno izraz njene stiske, policija jo je in menda jo ponovno varuje zaradi tožilskih nalog, ki jih opravlja. Z vsem je že pred letom in več seznanila tako notranjega ministra Poklukarja kot generalnega direktorja policije Jušića, a zgodilo se ni nič. Še več namesto, da bi bili ministrovi nadzorniki učinkovito in hitro preiskali njene očitke, so v svojih ugotovitvah s prstom pokazali menda, kar na precej intimne odnose med tožilko in njenimi varnostniki. Kako nagnusno, kot da so želeli razbiti celo njeno družino.
Nepravilnosti, zlorabe in kazniva dejanja so se in se verjetno še nadaljujejo. Namesto hitre in učinkovite reakcije notranjega ministra Poklukarja in generalnega direktorja policije Jušića, ki sta bila z njenimi očitki seznanjena pred več kot letom dni, pred skoraj pol leta pa sta prejela celo poročilo nadzornikov, ki so v določeni meri potrdili navedbe tožilke, pa se omenjena po njenem javnem nastopu še naprej norčujeta iz nje in vseh nas s floskulami o dobrem delu policije in menda zelo varni državi, ki jo zagotavlja policija.
Odsotnost vodenja in posegi Goloba v policijo
Odsotnost resnega in odgovornega vodenje policije s samega vrha policije, ki smo mu priča na vsakem koraku, pa posledično pomeni tudi erozijo celih podsistemov policije, zlasti to velja za Nacionalni preiskovalni urad, v katerega je posegel sam Golob na samem začetku tega mandata. Nobena skrivnost ni, da je sam Golob na čelo te najpomembnejše službe za pregon najhujših oblik kriminala, postavil prav Darka Muženiča.
Naj vas spomnim, Muženič je bil takrat pod drobnogledom kriminalistov in tožilcev, po intervenciji Goloba pri tožilcih, pa je bil vsak postopek zoper njega ustavljen in odprta mu je bila pot na čelo Nacionalnega preiskovalnega urada. Ker pa bi se morala prav ta služba ukvarjati tudi s sumi kaznivih dejanj samega Globa, je njegovo imenovanje garant, da se Golobu ne bo zgodilo nič. Muženič je tam prav s to nalogo. Naj vas spomnim na »ukradeno identiteto« Goloba v Romuniji in kup denarja na tamkajšnjem računu, nakazila novinarki Vesni Vukovič za neznane usluge, balkansko poslovanje z denarjem, vse v času, ko je bil Golob na čelu Gen-i, bodo zato z jamstvom Muženiča, čakali na boljše čase. To seveda vedo tudi vsi kriminalisti in zato to predstavlja dodaten demotivacijski dejavnik za vse kriminaliste. Tudi sicer intrige, nepooblaščeno zbiranje podatkov na zalogo o izbranih posameznikih, tudi politikih, grožnje in izsiljevanja, so v samem vrhu policije prisotne vsakodnevno, kar je nekaj strašljivega in nevarnega. Morda bo kdo dejal, da nimam prav, da je konec koncev policija podala kazensko ovadbo zoper samega Goloba. To dejstvo v ničemer ne spremeni vsega zapisanega, kazenska ovadba zoper Goloba je rezultat dela kriminalistov na regionalnem nivoju Ljubljane, ki ga lahko označimo za nepozornost Darka Muženiča in samega generalnega direktorja policije Jušića, ki o tem menda sploh nista bila obveščena in tako nista izpolnila pričakovanj Goloba.
Policistom naročajo, naj ne spoštujejo zakonov
V preteklem letu so bili policisti, ki se ukvarjajo z ilegalnimi migranti, negativno presenečeni, saj so dobili navodila, naj ne spoštujejo zakonov. Nimam dokaza, da bi bila to pisna navodila, so pa očitno najmanj ustna, kar ima v praksi enake učinke.
Ko policisti primejo osebo, ki je ilegalno vstopila v državo, so v skladu z azilno zakonodajo EU, našo zakonodajo in mednarodnimi sporazumi, dolžni preveriti vse okoliščine takega dejanja in osebi lahko in morajo zavrniti vstop v državo, če zato obstajajo zakoniti razlogi, dogovorjeni tudi z mednarodnimi sporazumi. To še posebej velja za Hrvaško ali Madžarsko, ki sta članici EU in članici Schengna, sploh pa sta varni državi. Če je dejansko stanje tako, da je nesporno, da je oseba ilegalno vstopila v Slovenijo in je dokazljivo, da je prišla iz ene od omenjenih držav, policisti tako osebo lahko in morajo vrniti tej državi. Temu pa očitno ni več tako. Taka preverjanja ilegalnih migrantov, ki vstopajo v Slovenijo, so očitno preteklost, saj mi policisti povedo, da teh preverjanj ni več ampak, da so le še taksisti, ki na državne stroške ilegalne migrante prevažajo v Azilni dom v Ljubljano.
Spremenjena je očitno tudi praksa ravnanja s tistimi ilegalnimi migranti, ki zapustijo Azilni dom. Statistika je jasna, leta 2024 je policija prijela okoli 45.000 ilegalnih migrantov, ki so ilegalno vstopili v Slovenijo. Praviloma zaprosijo za mednarodno zaščito oziroma azil, nastanjeni so v Azilnem domu. Seveda pa jih tam ni vseh 45.000, ampak največ nekaj 100, večina Azilni dom namreč zapusti in se odpravi v smeri Avstrije ali Italije. Policisti mi tudi v tem primeru vedo povedati, da je v preteklem letu prišlo do sprememb v ravnanju z njimi. Če jih policisti na poti proti Avstriji ali Italiji primejo imajo očitno nalogo, da jim ponudijo ponovno možnost podaje vloge za azil ali mednarodno zaščito in ponovno nastanitev v Azilnem domu, česar v preteklosti seveda niso počeli.
Taka, najverjetneje ustna navodila policistom, pomenijo seveda odstopanje od izvajanja zakonov na področju ilegalnih migracij, ki pa imajo prav tako demotivacijski učinek na delo policistov, saj policisti seveda vedo kakšna je zakonodaja na tem področju in kakšni so mednarodni sporazumi s tega področja, a delati morajo drugače. Seveda je jasno, da se sprašujejo kako je mogoče, da jim nekdo dobesedno preprečuje delati v skladu z zakonodajo, kar prav tako doprinaša k razpadanju sistema delovanja policije.
Negativna kadrovska selekcija v policiji
Razpadanje sistema delovanja policije povzroča seveda več dejavnikov. Eden od pomembnejših razlogov je tudi tako imenovana negativna kadrovska selekcija in neupokojevanje policijskih šefov, ko ti dosežejo pogoje za upokojitev. Ko govorim o negativni kadrovski selekciji je situacija na las podobna sodnemu sistemu v tem, da napredujejo manj sposobni in manj izobraženi. Nič več ne velja tista šala, ki pravi, da po cesti hodita policist in policijski pes in da imata oba skupaj srednjo šolo. Situacija je danes obratna. Danes po cesti hodi kakih 400 magistrov, ki opravljajo elementarne policijske naloge, kot so intervencije ob kršitvah, urejanje prometa in podobno. Malo možnosti imajo za napredovanje. Policija ima tudi nad 40 doktorjev znanosti, ki pa praviloma ne zasedajo najvišjih mest v policiji. Vodstvena in vodila mesta pa pogosto zasedajo posamezniki z nižjo stopnjo izobrazbe, ki so že zdavnaj izpolnili pogoje za upokojitev, a vseeno vztrajajo na teh mestih, ker jim zakonodaja to omogoča. V prejšnjem mandatu, smo v zakon sicer zapisali, da je tako podaljševanje dela možno le, če se s tem strinjata tako delavec kot delodajalec, a je to določilo Ustavno sodišče RS razveljavilo. Tudi to razjeda sistem delovanja policije in povzroča njegovo razpadanje.
V prvi vrsti pa je za tako stanje odgovoren sam predsednik vlade Golob, ki je z nepremišljenimi potezami prevečkrat posegel v delo policije. Odgovoren je seveda tudi notranji minister Poklukar in seveda sam generalni direktor policije Jušić, ki policije ne vodi. Odgovornost Goloba pa je še večja, saj je s svojimi izjavami kršil ne le Ustavo RS (preganjanje »janšistov«) temveč tudi zakone, da ne govorim o tem, kako je policiste neposredno povezal s kriminalnim podzemljem. Take ocene dela policije iz najvišjega nivoja izvršilne veje oblasti so za vse policiste in kriminaliste ponižujoča in demotivacijska, seveda pa pomembno prispevajo k pospešenemu razpadanju sistema delovanja policije.
Namesto zaključka
Splošno gledano lahko torej ugotovimo, da sistem delovanja policije resno razpada in da je po letu 1990 na najnižji točki. Odgovornost za to pa je v prvi vrsti na predsedniku vlade Robertu Golobu in notranjem ministru Boštjanu Poklukarju, ter seveda na generalnem direktorju policije Senadu Jušiću.
Nekateri bodo morda ocenili, da s svojim pisanjem pretiravam, nekateri bodo morda rekli, da so bile desnosredinske vlade do policije enake. Toda nič od tega ne drži. S takimi posamezniki in njihovimi stališči sem se pripravljen kadarkoli javno soočiti in izmenjati argumente.
Moj namen je bil in je povsem preprost in iskren. Nikogar s tem zapisom nisem imel namena žaliti ali strašiti, čutim pa dolžnost, da to kar vem in zaznavam, delim z javnostjo. Kot dolgoletni policist, policijski vodja, notranji minister, politik, sploh pa državljan, se zavedam vloge in pomena, ki jo policija v urejeni državi ima. Policijsko organizacijo sem od leta 1990 do leta 1999 soustvarjal, prvi moderen policijski zakon, je leta 1998 nastal v moji pisarni, zato mi ni vseeno, ko opazujem razpadanje sistema delovanja policije. Z vso odgovornostjo trdim, da policija nikoli po letu 1990 ni bila na tako nizki točki delovanja. Želim si le to, da je pred policijo od tu dalje le še pot na bolje. To si zaslužimo vsi državljani, ki želimo živeti res varno.
