Piše: dr. Anton Olaj
Sistem, v katerem so pravila jasna, odgovornost določena in posamezniku priznana dejanska možnost, da zakonito zavaruje sebe, druge in skupnost pred zločini, lahko opredelimo kot varnost.
S 13. decembrom je začela veljati novela zakona o orožju, ki do 31. januarja 2026 omogoča t. i. prostovoljno izročitev orožja in streliva brez grožnje kazenskih posledic. Ukrep je javnosti predstavljen kot razumen in odgovoren, v resnici pa kaže predvsem politiko videza: veliko moraliziranja, malo vsebinskega premisleka in popolno odsotnost resne razprave o dejanskih posledicah. Vprašanje posesti orožja ni samo tehnično ali upravno vprašanje. Gre za vprašanje odnosa oblasti do državljanov in njihove vloge v varnostni arhitekturi skupnosti. Oblast, ki zaupa ljudem, gradi sistem na osebni odgovornosti. Oblast, ki ne zaupa, pa posega po prepovedih, poenostavitvah in nadzoru.
Pretekli pozivi: simbolika brez učinka. Takšni pozivi k izročanju orožja niso novost. Slovenija jih je poznala že v preteklosti, zlasti v obdobjih po odmevnih nasilnih dogodkih ali ob spremembah zakonodaje. Javno dostopni podatki policije in ministrstva za notranje zadeve iz prejšnjih let kažejo, da so bili učinki teh akcij omejeni in predvsem simbolni. Izročeno je bilo predvsem staro, tehnično neuporabno, poškodovano ali zbirateljsko orožje, pogosto brez streliva. Ključno dejstvo ostaja nespremenjeno: kriminalno orožje v teh akcijah ni bilo zajeto. Osebe, ki imajo v lasti orožje z namenom izvrševanja kaznivih dejanj, se na zakonske pozive ne odzivajo. Zato pretekli pozivi niso prinesli merljivega zmanjšanja nasilnega kriminala, temveč predvsem politični občutek »nekaj smo naredili«.
Prostovoljna izročitev ali administrativna razlastitev. Novela zakona o orožju tudi tokrat ne razlikuje med orožjem, namenjenim zagotavljanju lastne varnosti, in podedovanim, zgodovinskim ali drugače nenevarnim orožjem. Ne zato, ker razlikovanje ne bi bilo mogoče, temveč zato, ker zahteva presojo, strokovno delo in odgovornost. Izročitev orožja državi je formalno opredeljena kot prostovoljna, vendar brez nadomestila, brez možnosti legalizacije in brez pravice do poznejše pridobitve dovoljenja. V svojem bistvu gre za razlastitev, izvedeno z administrativnimi sredstvi. Ukrep ne posega v vire dejanskih varnostnih groženj, temveč je dejansko namenjen poštenim, preverjenim in družbeno odgovornim posameznikom. Ko oblast te začne obravnavati kot varnostno tveganje, gre za ideologijo nadzora, ne za varnostno politiko.
Silobran brez sredstva je prazna pravica. Pravica do silobrana ni deklaracija, temveč dejanska možnost ukrepanja v trenutku, ko države ni. Ko zakonodajalec in MNZ z administrativnimi omejitvami in razlastitvenimi ukrepi sistematično zmanjšujeta dostop do legalne posesti orožja, silobran vsebinsko izpraznita. Pravica brez sredstva ni pravica, temveč iluzija.
Kriminalci se na pozive k oddaji orožja ne odzivajo. Odzivajo se neproblematični, preverjeni in odgovorni državljani. Država tako ne razorožuje delinkventov, temveč poštene ljudi. Ob tem priznava, da ne obvladuje meja, da pregon izgublja učinkovitost in da se resne grožnje relativizirajo. To ni varnostna politika, temveč umik države pred realnimi problemi.
Politika videza. Rezultat je navidezen in preprost: več nadzora nad poštenimi ljudmi. Več birokracije. Več prepovedi. Manj dejanske varnosti. Če se bo takšna politika nadaljevala, vprašanje ne bo več orožje. Vprašanje bo, ali oblast sploh še razume, da varnost temelji na odgovornosti, pravu in zaupanju – ne pa na razoroževanju neproblematičnih državljanov.
