Piše: Gašper Blažič
Te dni sem v medijih prebral informacijo, da je za sojenje nekdanjemu jezuitu Marku Ivanu Rupniku zaradi spolnih zlorab že vse pripravljeno. Kar pomeni, da bi morda lahko že v letošnjem koledarskem letu izvedeli, kakšne sankcije, če sploh bodo izrečene, bodo doletele enega najbolj znanih sakralnih umetnikov moderne dobe. Rupniku naj bi sodil petčlanski senat, sestavljajo ga ženske ter kleriki, ki nimajo funkcije na Svetem sedežu.
Primer je za Slovenijo občutljiv, saj so katoličani v naši državi glede tega zelo razdeljeni. Toda po izjavah mojih virov, gre za insajderje, ki Rupnika dobro poznajo, se umetniku, profesorju in nekdaj znanemu publicistu, ki je redno objavljal kolumne v slovenskih cerkvenih medijih, ne piše nič dobrega. Vsaj glede na to, kar so sami opažali. Za razliko od vseh ostalih, ki smo Rupnika poznali samo »od daleč«.
Pred dvajsetimi leti je Marko Rupnik z ekipo iz Centra Aletti prišel izdelovat mozaično poslikavo tudi v Zavod sv. Stanislava. Šlo je za nekakšen poklon stoletnici omenjenega zavoda, kar je vrhunec doseglo s slavnostno akademijo v Cankarjevem domu in sicer v Gallusovi dvorani – ter svežim imenovanjem direktorja zavoda dr. Antona Jamnika za novega ljubljanskega pomožnega škofa. Prav v tistem času sem tudi obiskoval vikend predavanja posebnega izobraževalnega programa Socialne akademije, potekala so prav v zavodskih prostorih, v učilnicah, ki sem jih poznal zelo dobro iz svojih dijaških let. Neko soboto, ko smo zaključili predavanja, smo se odpravili pogledat še osrednjo zavodsko kapelo, kjer je Rupnik z ekipo izdeloval mozaik. To je bila sicer edina priložnost, da sem Rupnika sploh kdaj videl v živo. V tistem delovnem pajacu je deloval nekoliko komično, se je pa za našo skupino vendarle vzel nekaj časa za razlago svoje poslikave. In kako poteka delo. Pri čemer se lahko vmes nekoga, ki »pade ven« iz duhovnega ritma, vsaj začasno izloči. Seveda si nihče ni predstavljal, kaj to pomeni in kako se projekt nastanka nekega mozaika sploh izvaja.
Ko se sedaj spominjam tega dogodka s časovne distance dveh desetletij, se mi nekako zdi, kot da so vse to neke čudne sanje. Velikokrat se sprašujem, koliko »svetih krav« slovenske družbe bo še razkrinkanih. Namreč, v tistem času je bil Rupnik tako rekoč nedotakljiv. Njegove mozaične poslikave so prodirale po vsem svetu, tudi v največjih romarskih svetiščih je pustil svoje sledove. In seveda v domovini. O takšni »zgodbi o uspehu« se pač ni dvomilo. Ne glede na to, da je Prešernova nagrada iz leta 2000 sprožila kar precej polemik, je bilo jasno, da je Rupnik postal ljubljenec tako cerkvenih kot posvetnih medijev – in priznati se je treba, da je takšnih »dvojnih ljubljencev« še kar nekaj. Morda smo se lahko pohujšali, ko smo v S. Giovanni Rotondo zagledali kričeče mozaično zlato na stenah kripte, kjer počiva telo sv. Pija iz Pietrelcine (oziroma patra Pija, kot ga popularno imenujemo) – a kdo bi se oziral na takšne malenkosti. In zagotovo verjamem, da se je po šokantnem razkritju Rupnikove »temne strani« marsikomu podrl svet. Marsikomu v tej meri, da skuša ta šok sanirati z zanikanjem: ne, to ne more biti res.
Kot sem omenil, sem se v tistem času udeleževal vikend programa Socialne akademije. Šlo je tako za vsebinsko kot praktično usposabljanje za delo v javnosti (retorika, javno nastopanje, radio, TV), obiskali so nas številni predavatelji s področja zgodovine (dr. Stane Granda), družbenega nauka Cerkve (dr. Andrej M. Poznič), ekonomije, pa tudi prava. No, takrat sem tudi prvič v živo poslušal dr. Mira Cerarja, ki je slabo desetletje kasneje postal slovenski premier. Priznati moram, da se mi takrat osebno ni zdel napačen, čeprav sem vedel, da prihaja iz režimsko usmerjene družine. Seveda pa dr. Cerar ni bil edini predavatelj s področja prava. V goste je bil namreč med drugim povabljen še nekdo, ki nam je nekoliko podrobneje predstavil pravo Evropske unije, katere člani smo takrat komaj dobro postali. Šlo je za docenta z magisterijem na Harvardu in doktoratom iz Ljubljane.
To je bil dr. Matej Accetto. In priznati moram, name je naredil pozitiven vtis. Zdi se, da so se tudi ostali slušatelji z ekipo predavateljev prava dobro ujeli. O tem, kdo politično kam spada, se nismo posebej spraševali. Evropsko pravo oz. pravni sistem Evropske unije je bilo sicer zame nekoliko oddaljena tema, zato je bilo še posebej pomembno, kako ga poznavalec predstavi povsem laični javnosti. Žal se ne spominjam več, o čem točno je dr. Accetto govoril, domnevam pa, da je predstavljal institucionalni in pravni okvir EU. Za institucije, kot so Evropski parlament, Evropska komisija in evropske sodne ustanove, smo takrat gledali še nekoliko idealistično. Češ, če imamo že doma težave z demokracijo, nam bodo morda oni pomagali, saj je stopnja demokratičnosti na Zahodu vendarle večja kot med »jaro gospodo«, ki je izšla iz plenic stare rdeče tovarišije.
Šele skozi leta kasneje se je pokazalo, da je bil takšen pogled zelo naiven. Prav tako je bilo naivno tudi moje osebno gledanje na to, da bo Evropska ljudska stranka (ELS oz. EPP) kot nekakšen »Deus sex machina« delala red v naši državi, ker bo pač težave naše politike vzela resneje kot kakšni liberalci in socialisti. Po vratolomnem bruseljskem vladanju ljubitelja viskija Jeana Clauda Junckerja, za katerega sem bil prepričan, da je bolj po pomoti prišel v ELS, smo dobili »prvo damo« evropske centralne vlade v osebi Ursule von der Leyen, čeprav je bil osrednji »špicenkandidat« ELS Manfred Weber. Ki pa je bil za ostale politične skupine nesprejemljiv, ELS je morala iskati kompromis. Gospa Von der Leyen se je zdela ravno dovolj blizu sedaj že nekdanje nemške kanclerke Angele Merkel, da jo je bil pripravljen podpreti širši krog evropskih poslancev. Ker potrjevanje sestave Evropske komisije pač poteka po načelu čim širšega soglasja. Kar s seboj žal prinaša tudi gnile kompromise in slabe kadrovske rešitve – v tem mandatu se je to pokazalo prav na primeru slovenske komisarke Marte Kos, ki se je, čeprav je bila praktično že odpisana, spet vrnila v objem vladajočih »svobodnjakov«. In kakor smo že vajeni, v slovenskem prostoru za razliko od Bruslja nihče ne išče soglasja z opozicijo. Odloča pač večina in tu ni nobenih razprav, ali ima slovenski član komisije podporo opozicije ali ne.
Věra Jourová, v prejšnji sestavi EK, ki jo je prav tako vodila sedanja predsednica, je imela visoko funkcijo. Bila je podpredsednica EK in je imela tudi polno podporo svoje neposredno nadrejene. Nekdanja tajnica češke občine Třebíč, ki je bila celo osumljena zlorabe evropskih sredstev (vendar ji prejemanja podkupnin niso dokazali), danes pa svetovalka češkega predsednika Petra Pavla (nekdanjega člana Komunistične partije Češkoslovaške do leta 1989), je bila v začetku svoje kariere celo članica stranke ANO, s katero je poslovnež in v preteklosti tudi že češki premier Andrej Babiš znova zmagal na volitvah. Ali je še vedno članica te stranke, ki jo mnogi opisujejo kot »desno populistično«, ni jasno. V Evropskem parlamentu je bila omenjena stranka članica liberalne skupine Renew (nekdanja ALDE), nato pa je prestopila v sektor, ki se nahaja »bolj desno« od ELS, namreč k Patriotom za Evropo. To morda tudi pojasnjuje način delovanja sedaj že nekdanje evropske komisarke, ki je dosledno služila interesom slovenskih levičarskih lobistov v Bruslju in v času prejšnje slovenske vlade ves čas nagajala, medtem ko je tedanja evropska poslanka Tanja Fajon, sedaj zunanja ministrica, slovenski in evropski javnosti solila pamet o »vladavini prava« in »jedrni Evropi«. No, ti dve področji je v prejšnji sestavi EK pokrivala ravno Věra Jourová.
In kar je najhuje: takšni evropski birokrati najraje »harajo« na svoj značilen okulten, torej prikrit način. Še do danes ne bi izvedeli ničesar konkretnega o obisku (polit)komisarke na slovenskem ustavnem sodišču, če ne bi Sodišče EU to zahtevalo na pritisk evropskega poslanca dr. Milana Zvera. In sedaj, ko je vse razkrito, se kakor izgovarjajo, da ni bilo nič posebnega in da je šlo za rutinski obisk, ki ga evropski komisarji izvajajo po številnih državah članicah. Ampak zakaj so morali kljub temu to prikriti? In zagotovo ni naključje, da je prej omenjeni dr. Matej Accetto, strokovnjak za evropsko pravo, po dvomljivem odločanju v nekaterih zadevah celo napredoval v funkcijo predsednika ustavnega sodišča. In je bil očitno zelo primeren sogovornik komisarke, ki naj bi kakor skrbela za »vladavino prava« v posameznih državah članicah. Povedano drugače: skrbela je za discipliniranje neubogljivih državnih vodstev, podobno kot v zadnjih letih obstoja Jugoslavije, ko so beograjski funkcionarji večkrat prišli posvarit Slovenijo, naj se ne igra z ognjem in naj ne ruši »Titolandije«. In kdo ve, koliko informacij o vseh teh skrivaških srečevanjih so akterji odnesli s seboj v grob.
Postavlja pa se vprašanje, kako bi početje svoje bližnje sodelavke komentirala Ursula von der Leyen. In kako se lahko sploh še pogleda v ogledalo ter v oči članov ELS? Ali morda to nekoliko smrdi tudi po namernem vzbujajo evroskepticizma? Namreč, zdi se, da je največ tihih zaveznikov Putinovega režima prav v evropskih strukturah, ki s svojim početjem dejansko rahljajo evropsko kohezivnost, čeprav se delajo, da jo utrjujejo.
Je pa to dogajanje morda koristno zaradi spoznanja, da je okoli nas veliko svetih krav. Ki za svojo nedotakljivostjo skrivajo marsikaj, za kar imamo pravico vedeti. To pa je že okultizem, ki nam uničuje prihodnost. Čas je, da s tem presekamo. Pa naj gre za umetnike, evrokomisarje ali ustavne sodnike.
