Piše: Keith Miles
Večina ljudi je nezadovoljna s preveč birokracije, saj se zdi, da je potrata časa in da otežuje stvari. Vsekakor je določena stopnja birokracije nujna za hranjenje bistvenih podatkov, za transakcije podatkov in za dogovarjanje sestankov ter hranjenje pomembnih dokumentov.
Vendar pa je birokracija, ki je zatavala na območje politike, o kateri naj bi odločalo vodstvo v poslovanju in v upravnih telesih ali pa izvoljeni politiki, popolnoma nepotrebna.
Splošno načelo, ki ga je leta 1955 objavil C. Northcote Parkinson v Ekonomistu in je postalo znano kot Parkinsonov zakon, je splošno znano. Slednje pravi predvsem, da se »delo poveča, da bi zapolnilo čas, ki je navoljo za dokončanje«. Prav tako je v istem eseju poudaril, da »število zaposlenih znotraj javne administracije, birokracije ali uradništva načeloma raste ne glede na količino dela, ki ga je treba opraviti. To gre pripisati predvsem dvema dejavnikoma: uradniki hočejo podrejene, ne tekmecev, in uradniki drug drugemu povzročajo več dela«.
Povečanje dela je bilo uporabljeno tudi pri izdelku in sistemskem razvoju.
Parkinson je izdelal tudi zakon trivialnosti, ki je trdi, da »ljudje znotraj organizacije pogosto posvečajo preveč časa trivialnim vprašanjem«. Parkinson je dal primer namišljenega komiteja, katerega služba je bila odobritev načrtov za jedrsko elektrarno, a je večino svojega časa porabil za razprave o relativno nepomembnih in lahko razumljivih vprašanjih, kot je to, kakšne materiale uporabiti za kolesarnico osebja, medtem pa je zapostavil predlagani načrt same elektrarne, ki je seveda veliko pomembnejši ter predstavlja veliko težjo in bolj kompleksno nalogo.
Vsi vemo, da v velikih birokracijah virus sestankov brez konca ne le stane veliko denarja in zmanjšuje učinkovitost, temveč tudi upočasnjuje temeljne odločitve.
Nepotrebna birokracija jezi javnost, ko se mora z njo soočati, a ne samo zato, ker gre pogosto za izgubljanje časa, ampak tudi zato, ker se zaveda, v primeru vladnih služb, da mora davkoplačevalec plačevati to nesposobnost.
Vsi smo že doživeli to, da moramo zaradi birokracije odgovarjati večkrat na enaka vprašanja ali pokazati svoje osebne izkaznice, ko ni potrebno. Vsi opažamo pretirana pravila in malenkostne regulacije, ki nam niso v pomoč, temveč zaposlujejo več birokratov, kot jih potrebujemo. Vsi se zavedamo številnih dovoljenj, ki so potrebna, in številnih obrazcev, ki jih moramo izpolniti.
Vemo, da moramo velikokrat obrazce izpolniti elektronsko, da bi birokratom prihranili čas, čeprav starejši ali invalidni ljudje ne morejo uporabljati računalnikov ali telefonskih sistemov.
Najhujše je to, da birokracija lahko tudi »ubija«. Vsaka čezmerna regulacija na primer upočasnjuje delo zdravnikov ali kirurgov, kar posledično pomeni manj operacij in zdravljenj, to pa pomeni, da v nekaterih primerih smrt nastopi prej.
Seveda vsi sprejemamo varnostna pravila na delu in v javnosti, vendar pa morajo slednja odražati občutek osebne odgovornosti in ne napol diktatorski način.
Če se ozremo nazaj, ni bilo za mnoge nobeno presenečenje, čeprav je bil za nekatere šok, to, da je bil tajni policijski sistem ena najhujših birokracij zaradi svojega hranjenja podatkov brez konca. Zdi se neverjetno, da je organizacija, ki so jo vodili po besedah demokratov kriminalci in so zagrešili številne zločine, imela najbolj razsežne birokratske arhive o veliki večini javnosti.
Zdi se mi, da je ena poglavitnih nalog izvoljenih predstavnikov nazdor in omejevanje tako velikosti kot moči državne birokracije in mednarodnih birokracij, kakršna je EU.
