Piše: ddr. Štefan Šumah
Robin Hood je bil legendarni junak, ki je jemal bogatim, da je dajal revnim. In taka naj bi bila tudi moderna levica, seveda ne na nelegalen način, kot je to počel Robin Hood, pač legalno, preko zakonov, z prerazporejanjem »bogastva« v korist revnih. Pa je res tako?
Drugi, prav tako legendarni junak, predvsem za generacije, ki smo odraščale ob stripu Alan Ford (moram priznati, da je prevod v takratno »srbohrvaščino« bil veliko bolj sočen in užiten, kot pa je sedaj v slovenščino), pa je bil Super Hik, antipod Robina Hooda. Junak, ki je jemal revnim in dajal bogatim. In sedanja levica me vse bolj kot na Robina Hooda spominja po svojem delovanju na Super Hika.
Električni avti niso poceni (vsaj malo boljši, z daljšim dosegom ne) in kdo si jih kupuje? Ti, ki imajo denar. In država to subvencionira. Pa ne malo, tudi do dobrih 20 odstotkov. In od kod prihaja denar za subvencije? Iz najrazličnejših dodatnih, da ne rečem nepotrebnih obremenitev energentov, ki delajo energente, tako elektriko kot goriva, dražje, kot bi bili sicer brez teh obremenitev. Elektriko in druga goriva plačujemo vsi, tako revni kot bogati, v obliki subvencij pri električnih avtomobilih pa se vrača predvsem bogatim.
Na podeželju boste težko zasledili električne avtomobile, je pa verjetno gostota teh največja v Ljubljani in njeni bližnji okolici. Zakaj? Preprosto, ker so tam povprečne plače najvišje in ker je tam največ bogastva in seveda frajerjev, ki bi radi bili »zeleni«. Mi na podeželju pa potrebujemo predvsem zanesljive avtomobile, ki nas zagotovo pripeljejo od točke A do točke B, in seveda moramo delati, da preživimo, kar pa je mnogim »ljubljanskim srajcam« prizaneseno. Dovolj je že, da so zaposleni v različnih zasebnih inštitutih ali NVO, pa državni denarčki padajo sami od sebe.
Pa smo že pri naslednji bolečini slovenskega delavca – NVO (pri tem ne mislim prostovoljnih gasilcev ali Karitas ter vseh drugih humanitarnih organizacij). Plače so tam zagotovo višje, kot so povprečne delavske plače, in jih verjetno večina ni na minimalni plači, pač pa segajo kar konkretno višje. In kdo jih plačuje? Država. In kje država jemlje denar? Ja pri vseh, tako bogatih kot revnih, pa če se ti s tem strinjajo ali ne!
Ali pa plačevanje prispevkov kulturnikom. Ubogim kulturnikom, ki nimajo niti za burek. Mogoče kateri res nimajo za burek, je pa kar nekaj takih, ki jim mimo vseh kapnejo v njihove žepe kar lepe vsote. Recimo, prispevki so se med drugimi plačevali tudi Magnificu, Zoranu Predinu, Vladu Kreslinu … pa so to »umetniki«, ki za manj kot par delavskih plač niti riti ne bi dvignili s kavča, kaj šele da bi se pojavili na odru. In vsako leto so imeli (oziroma še imajo) verjetno po več deset koncertov, kar pomeni, med brati rečeno, vsaj 40, 50 kiloevrov na leto. Kje se ta denar izgubi, ne vem. Za slavnega Zlatka vem, da si ga je izplačeval prek društva, ki ga je ustanovil verjetno prav za ta namen. Tako zagotovo zaslužijo kar bistveno več kot navadni delavci. In od kod denar? Od vseh nas, pa rad poslušaš njihovo glasbo, samo plačaj!
Pa bi še lahko naprej našteval, kako se denar vseh, tudi revnih (ki pa so ob tem še veliko na slabšem kot bogati) pretaka k, lahko bi rekel, bogatim. In slovenska levica seveda to podpira! Plačujte, plačujte … mi vemo, kdo potrebuje denar. Bogati!
Ja, žalostno, da se je slovenska levica popolnoma izpridila. Iz plemenitih nagnjenj, da ne rečem modernega robinhoodovstva (kar bi človek, če ne bi poznal osnovnih ekonomskih zakonitosti, še nekako razumel), se je njihov fokus povsem preusmeril in sedaj denar dobesedno jemljejo ravnim, da ga lahko dajo bogatim. Postali so moderni super hiki.
