Piše:Keith Miles
Verjetno je najbolj antidemokratičen razvoj vse od konca druge svetovne vojne uporaba tega, čemur pravijo prenos pooblastil. Ko jim ustreza, politiki prenašajo oblast na neizvoljena telesa. Ne gre za novo idejo, saj poznamo jasne, čeprav omejene primere v zgodovini.
Tovrstni primeri tega v zgodovini so prenos pooblastil na vojsko v določenih okoliščinah, predvsem v času vojne, da izvede določena dejanja, podobne primere pa najdemo tudi v povezavi s policijo. Včasih so posebna pooblastila dana na primer gasilcem, da podrejo nevarno zgradbo, v kateri je zagorelo. No, se je pa pojavil trend med politiki, da prek parlamenta prenašajo oblast na druge agencije. To počnejo zaradi številnih razlogov. Prvi je bil, da je vlada postajala vse večja in ni imela časa izvajati podrobnega demokratičnega nadzora nad vsemi svojimi dejavnostmi, drugi pa je bil, da je začela na tak način prelagati odgovornost pri spodrsljajih, kar je postalo precej priročno. Največji primer tega je Evropska komisija, ki je vsekakor ogromna agencija, na katero so bila prenesena pooblastila. Obstaja sicer precej skromno in večinoma spodletelo prizadevanje, da se ustanove EU prenesejo pod bolj demokratičen nadzor evropskega parlamenta.
Obstajajo seveda številne druge agencije, ki so prejele pooblastila na področju okolja, cest in zdravstva. Zatem so tu še vse posredniške organizacije (kvaziavtonomne nevladne organizacije) in nevladne organizacije, ki prejemajo denar od politikov. Vse imajo pooblastila, ki niso popolnoma pod demokratičnim nadzorom. Ne gre le za priročen način za politike, da prelagajo odgovornost, temveč tako tudi promovirajo svojo agendo in pomagajo svojim prijateljem. Najboljši zgodovinski primer tega, ki je dobro znan starejšim generacijam v mnogih državah, je komunistična partija in komunistični sistem. Slednji je imel skoraj neomejeno moč nad podjetji, družbenimi organizacijami, sodišči in drugje. To se je na bolj neformalen način nadaljevalo v mnogih nekdanjih komunističnih državah. Obstaja tudi trend prenašanja pooblastil na večje mednarodne organizacije, kot so Svetovna zdravstvena organizacija ali mednarodna sodišča. Ker se vsaka demokratična odgovornost zmanjšuje s tem prenašanjem, ki ga izvajajo javni uradniki in vlade, se takšne organizacije izognejo primernemu in popolnemu demokratičnemu nadzoru.
Hkrati je fenomen zmanjšanja svobode posameznika vse bolj viden in narašča. Smo res presenečeni nad stopnjevanjem uličnih demonstracij in nasilnih dejanj, ko se zdi, da se demokracija vse bolj oddaljuje?
Tragedija tega trenda je, da spodbuja vse več regulacije, višje davke, manj svobode govora, več odtujevanja med moškim in žensko na ulici, več vmešavanja manjšinskih skupin, manj debate in manj strpnosti.
Slednje, se pravi pomanjkanje strpnosti, je bolezen, ki je okužila samo srce svobode in demokracije. Marsikateri bralec bo prepoznal dejstvo, da pravzaprav to novo pomanjkanje strpnosti promovira, kot da pomeni več strpnosti. Kot da bi brali Orwellov roman, v katerem besede popolnoma spremenijo pomen.
Nov boj za demokracijo je med posameznim državljanom, ki ima le moč glasovanja in odločanja, kje in kako bo porabil svoj težko prisluženi denar, in birokratsko elito. S prenašanjem pooblastil postane prva svoboščina prek glasovalne skrinjice manj vredna, druga pa z večjo vlado in veliko birokracijo prav tako pojenja.
