15.8 C
Ljubljana
petek, 29 marca, 2024

Prekletstvo škofa Rožmana

Pisati o škofu Rožmanu je, če po pravici povem, precej nevarno početje. Posebej če sesuvaš politično korektni mit o njegovi krivdi in grehu, namreč o domnevni narodni izdaji, ki naj bi jo zagrešil. To pa je pravzaprav dokaz, da je mit o Rožmanovem »velikem grehu« neke vrste sveti gral, ki ga morajo slovenski (neo)boljševiki varovati za vsako ceno. In to je dokaz, da ima ta mit očitno zelo velik pomen za status komunistov, ki bi morali za vedno ostati na oblasti, kot je leta 1972 to razložil Stane Dolanc.

 

Zagotovo tu ne nameravam ponavljati osnovnih dejstev, ki so že zapisana v knjigi »Rožmanov proces« in drugje. Namreč, gre za tista dejstva, ki so še danes namerno zamolčana in jih pravzaprav ni še vedno dovoljeno javno predstavljati. Precej tega je bilo predstavljeno tudi na sobotnem simpoziju ter v nagovoru nadškofa Stanislava Zoreta pri maši v stolnici. Veliko se da o Rožmanu prebrati tudi v številnih pričevanjih, ki so izšla v knjižni obliki, denimo v zapisih škofov Antona Vovka in Stanislava Leniča, ki sta bila Rožmanu blizu in sta vedela, kaj se dogaja. Kot je znano, so na Rožmanovega naslednika škofa Vovka oblastniki pritiskali predvsem z zahtevo, češ priznaj, da je bil Rožman izdajalec, pa te bomo pustili pri miru. Škof Vovk temu pritisku ni popustil. Raje je trpel kot da bi zatajil resnico.

Tudi sam sem doslej s strani različnih ljudi poslušal prav neverjetne zgodbe o škofu Rožmanu. Tudi o tem, kako je škof s seboj k maši nosil – revolver. In ko je šel na prižnico, je besno grmel proti partizanom, komunistom in Judom. In, pomislite, celo streljal z revolverjem v zrak, da je omet padal s stropa stolnice. Ljudje pa naj bi bili čisto trdi od strahu, nihče si ni upal niti premakniti, da slučajno ne bi dobil kakšne krogle s prižnice. Ta ista gostilniško-udbovska zgodbica je bila skupaj z ostalimi propagandnimi smetmi očitno dovolj prepričljiva za večino ljudi, ki Rožmana niti niso poznali in so z lahkoto sprejemali zapovedano režimsko laž. Tisti, ki so Rožmana poznali, se s tem seveda niso strinjali, a so morali ostati tiho, če niso hoteli izgubiti glave po ukazu rdeče inkvizicije.

Da je pisanje o škofu Rožmanu v neskladju s tem mitom lahko hudo nevarno početje, sem se velikokrat prepričal tudi sam. Kadarkoli sem pisal o Rožmanu, sem dobil kar nekaj odzivov v zelo pritlehnem slogu, tudi resne grožnje so bile vmes. Celo nekateri katoličani so me postrani gledali, češ zakaj vendar branim nekoga, ki ni imel niti toliko poguma, da bi vztrajal s svojo čredo v dobrem in slabem. Seveda, nasedli so prepričanju, da je škof Rožman leta 1945 enostavno – pobegnil. Pred roko pravice, boste rekli. No, vpogled v pričevanja in dokumentacijo kaže, da je Rožman prav v tistih žalostnih majskih dneh leta 1945 dobil poziv, da se mora zglasiti v Celovcu, kar naj bi ga prosili koroški duhovniki, ki jim je sicer sam pripadal, saj je bil doma z območja Pliberka, kraja žalostnega spomina zlasti za begunce s Hrvaške. Ob odhodu je bil prepričan, da se bo vrnil že v nekaj dneh, saj je že njegova osebna prtljaga dovolj nazorno govorila o tem, da se na nenapovedano izgnanstvo sploh ni pripravljal. Hotel je ostati pri svojih ljudeh, ne glede na ceno. Ni povsem jasno, zakaj se ni mogel vrniti. Lahko da mu je to preprečevala zavezniška uprava v Celovcu, verjetno pa se v domovino ne bi mogel več vrniti živ. Če se ne bi odpravil na to tvegano pot v Celovec, bi verjetno doživel podobno pot kot njegov zagrebški kolega kardinal Alojzije Stepinac, ki so ga obtoževali podobnih stvari kot Rožmana. Proti slednjemu so sprožili proces, na katerem pa Rožmana ni bilo, kar je komunistični oblasti po svoje tudi ustrezalo, saj so lahko lažje prepričali ljudi, da je njihov škof navaden strahopetec, ker je zaradi slabe vesti »stisnil prpo« (kot se po balkansko reče) in jo podurhal v tujino na varno. No, da so na istem procesu na isto zatožno klop posadili še Rösenerja, je bila čisto boljševiška propagandna domislica.

Ne glede na to Rožmanov »pobeg« tudi Sveti sedež vse do Rožmanove smrti ni imenoval novega ordinarija v Ljubljani. Po negotovosti, ko v Ljubljani niso vedeli, ali se bo škof vrnil, je Sveti sedež leta 1946 imenoval generalnega vikarja Antona Vovka za pomožnega škofa in upravitelja župnije v odsotnosti ordinarija. Šele po Rožmanovi smrti je Vovk postal redni (nad)škof, a žal ne za dolgo, saj je za posledicami mučenj, ki jih je bil deležen (predvsem z zažigom v Novem mestu, kar je bil pravzaprav atentat in teroristično dejanje) kmalu umrl. Vsekakor je bila Rožmanova želja po vrnitvi ostala neizpolnjena. Kot škof je bil v času vojne, revolucije in okupacije, stisnjen med kladivo in nakovalo. Kljub izobrazbi s področja cerkvenega prava je bil tipičen dušni pastir, ne pa politik ali diplomat. Ker je bila tedanja politična garnitura tako rekoč v ilegali, je bil edina avtoriteta v družbi. Zagotovo pa ni bil simpatizer nacizma, saj je kot Korošec dobro vedel, kaj pomeni nacionalistična agresija proti Slovencem. Komunizmu ni nasprotoval toliko zaradi učenja Cerkve, ampak predvsem zaradi konkretnega nasilja komunizma proti duhovnikom in vernikom. Ne glede na to je bil ves čas v stalnem kontaktu s partizanskim duhovnikom Metodom Mikužem, kasnejšim povojnim zgodovinarjem, ki je svojim študentom razlagal zelo grenko resnico o legendarni »dražgoški bitki«. Zavedal se je tudi, da je njegova pot predvsem pot križa. Nase je sprejel križ izgnanstva in težkih klevet, ki še danes odmevajo po režimskih medijih in med ljudmi. Celo med katoličani.

Zakaj torej takšno prekletstvo škofa Rožmana? Zakaj tolikšno sovraštvo do njega? Predvsem zato, ker Rožman simbolizira tisto zdravo jedro Cerkve, ki je sicer iskalo način sobivanja z oblastjo (tudi totalitarno med vojno in po njej, najprej okupatorjevo, nato komunistično), vendar nikoli ni prodalo resnice za udobje. Komunistična oblast si je Rožmana izbralo za realsimbolični lik, nekakšnega grešnega kozla, na katerega bi naložila vse grehe. Vso protikrščansko propagando je namreč gradila prav na mitu o Rožmanu, ki je tako postal vogelni kamen, ki so ga zidarji zavrgli, kot pravi eden od svetopisemskih psalmov. Tudi zato varuhe boljševiškega »svetega grala« nič bolj ne razjezi kot (politično nekorektno) javno govorjenje resnice o škofu Rožmanu, saj imajo sami resnico za laž, laž pa za resnico. Prav ta obrnjen, pravzaprav sprevržen odnos na relaciji laž-resnica pa je pravzaprav značilen za satana, očeta laži, ki mu je bilo dopuščeno, da izliva reko žvepla proti škofu, ki je za domovino žrtvoval svoj ugled.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine