Piše: dr. Matevž Tomšič
Koncepti lahko skozi čas spremenijo svoj pomen. Njihovo dojemanje je odvisno od prevladujočega kulturnega okolja in mentalitete določenega družbenega prostora. To velja tudi ali predvsem za tiste koncepte, ki razlagajo politične pojave.
Vsaka politična doktrina temelji na lastnem konceptualnem instrumentariju. V ta okvir sodijo njene temeljne vrednote. Le-te spadajo v kategorijo t. i. normativnih konceptov, se pravih takšnih, ki označujejo abstraktne vidike družbene realnosti. Tako v političnih teoriji in filozofiji kakor tudi v vsakdanjem diskurzu pogosto obstajajo razhajanja v njihovih interpretacijah. In čim pogosteje so v uporabi, več je teh razhajaj.
Tako je veliko nesporazumov glede tega, katere naj bi bile temeljne vrednote in načela, na katerih temelji sodobna demokracija in ki, če pogledamo širše, predstavljajo samo kulturno jedro zahodne civilizacije. V tem kontekstu igra pomembno vlogo koncept človekovih pravic. Tem se običajno dodajo še svoboščine. To dvoje se pogosto smatra za sopomenko, čeprav obstaja razlika med njima. Svoboščine so nekaj, kar je »naravno dano«, zato se ne smejo omejevati, razen v izjemnih okoliščinah. Medtem so pravice podeljene in jamčene s strani določene avtoritete, v modernem kontekstu predvsem s strani državnih institucij.
V desetletjih po drugi svetovni vojni je prišlo do ekspanzije človekovih pravic. Državljanskim in političnim so se pridružile socialne pravice, ki so vezane na sistem »države blaginje«, ki jamči vsem državljanom določeno raven blaginje. V zadnjem času pa smo priča njihovi inflaciji. To je povezano s progresivistično agendo, ki promovira opolnomočenje (empowerment) družbenih skupin, ki jih ima za obrobne. Sem sodijo spolne, rasne, etnične, verske in druge manjšine. Gre za nekaj, kar presega njihovo enakopravnost in prepoved diskriminiranja, kar sta temeljni demokratični normi. Povezano je namreč z različnimi beneficijami, od finančnih dotacij do preferenčnega obravnavanja pri zaposlovanju in izobraževanju. Tipičen primer slednjega je t. i. pozitivna diskriminacija nekaterih rasnih skupin pri vpisu na nekatere ameriške univerze (kar je ameriško vrhovno sodišče sicer razglasilo za protiustavno).
Problem tovrstnega preferenčnega obravnavanja določenih skupin je, da je v veliki meri arbitrarno, se pravi, da je določanje tega, kdo je marginaliziran in si kot takšen zasluži tovrstno obravnavo, stvar političnega odločanja. Predvsem levo usmerjena politika si na ta način ustvarja svojo klientelo (po domače: »kupuje si politično podporo). Še bolj sporno pa je, da uveljavljanje »pravice do nediskriminacije« v določenih primerih povzroča škodo drugim – tudi tistim, ki pripadajo ranljivim skupinam.
Na najbolj notoričen način se to kaže v primerih tistih, ki se želijo športno udejstvovati v kategorijah, ki niso namenjene njihovemu biološkemu spolu. Spomnimo se škandala z lanskih olimpijskih iger v Parizu, ko so dovolili osebi z moškimi kromosomi nastopiti v boksu v ženski kategoriji. Rezultat: svoje ženske nasprotnice je dobesedno »razbila«. In povedno je, da se najdejo skoraj izključno biološki moški, ki želijo nastopani v ženski kategoriji (obratnih primerov je izjemno malo). Pogosto gre za nekoga, ki se je najprej preizkušal v določenem športu v svoji kategoriji, a brez resnih dosežkov; potem je spoznal, da se »počuti kot ženska«, zato je želel nastopati v ženski kategoriji, kjer bi – zaradi boljših fizičnih predispozicij – bistveno laže prišel do uspehov. V takšnih primerih gre za čisto navadno prevarantstvo. In škandalozno je, da se nekaterim od teh dejansko ugodi. Pravica pač ne pomeni, da lahko vsakdo doseže to, kar si zaželi. Sploh če to počne iz čiste preračunljivosti. In absurdno je, da takšne zlorabe zagovarjajo prav tisti, ki se imajo za zaščitnike šibkejših.
