Piše: Vane T. Costa
Morda se komu zdi pretirano, pa kljub temu, to kar se dogaja in čemu smo priča nekaj zadnjih dni, morda tednov, resnično spominja na pred apokaliptično stanje, ne toliko po materialni eroziji in razgradnji, pa vendar normalni razumski človek z razumskimi , normalnimi vatli, merami, parametri, zornih kotov, ne more zajeti ali pa pri morebitnih uporabnih lestvicah prebije razvrstitev po kriterijih, ki bi jih naj imela in švisne v nebo. Kaj švisne? Nespamet vendar in nerazložljiva nerazsodnost. In to z tako nerazložljivo silo da podira in pobira do včeraj, vsaj na prvi pogled, dokaj normalno dojemajoče predstavnike plebsa.
Ni in ne sme izzveneti klišejevsko, to je ja zaradi korone. Ne, ni. Za ne nevedneže globlje, za tistih z odprtimi očmi in ostalimi čutili niti ne. Kvečjemu je ta »t.i.« kriza razgalja na čem je do zdaj temeljila »trdnost« njihovega psihosocialnega ustroja. Na ohranjanju obvladljive plitvine oziroma ne poglobljenosti smisla obstoja na več kot službe in zadostnih in mnogokrat neupravičenih socialnih transferov ter na drugi strani z kvazi individualističnih idej o svobodi sami po sebi. Če prevedem ta stavek v vsakdanji pogovorni jezik, bi to naj pomenilo, malo delaj, prijavi se na prejemke ki ti pripadajo, dobiš jih, potem pa bodi glasen, to ti pripada do smrti. Če se kdo vtakne v to pa nastane vik in krik, da so ogroženi, kršijo se jim pravice, to je po ustavi, to nam pripada, bomo tožili državo, bomo obvestili mednarodno javnost boste videli….Bilo nekoč!
Slika te dni
Na dveh koncih države dva obraza istega predvsem v smislu zagovarjanja nečesa, ki je nasprotovanje vsemu kar se dogaja v pride reševanju stanja v državi povezano z svetovno epidemijo COVID 19. Vsepovsod po svetu se sprejemajo ukrepi da se to zajezi ,upočasni, ustavi in na koncu tudi odpravi. Tudi z nepopularnimi, vendar nujnimi posegi, ki vplivajo na posameznikovo počutje in spremembe v načinu življenja in ritma iz ne epidemičnih ali pred epidemičnih časov. In to traja.
Vendar na obeh staneh, najprej na kulturniško zbanaliziranem in ne prav dosti kreativnem in prestižnem, čeprav je to lahko stvar poglobljene debate, ljubljanskem koncu se »vsakotedensko» plasirajo novosti in repertoarja norosti s katerimi bi pritegnili sebi podobne, bi oni sami sebi rekli »kreativne eksamplare«, ki dokazujejo, da je njim odvzeto dostojanstvo, možnost ustvarjanja, umetniškega in fizičnega obstoja. Čas pa kot je takšen ta trenutek ne dopušča normalnemu državljanu da izkazuje in izpolnjuje vse potrebe vendar pa še vedno ohranja dostojanstvo. Ti pripadniki(ne vem česa ali za kaj se imajo), ki so prej za lastne »stvaritve« dobili zadostno letno »apanažo« mnogokrat na lepe oči in za kupljen mir pred njimi, sedaj morajo z nekom govoriti in pridobiti kar jim »pripada«. Hudo, mar ne. Vendar družba to danes ne konzumira ker ne sme zaradi zdravja populacije ali zainteresirane javnosti. Pa vendarle taisti najdejo za pisanje na asfaltu, malanje po stenah kulturnega ministrstva in vdiranje v pisarne, demonstriranje in vožnja z kolesi po prestolnici ter pihanja v papirnate troblje, pozivanje na »ljudske skupščine« po vzorcu »Pariške komune« in prebadanje »vudu« lutk z liki aktualnih političnih in izpostavljenih oseb in strokovne javnosti. Če pa še taisti kulturniški »avantgardniki« stopijo skupaj z finančno propadajočem kvazi podzemljem v obliki pretepačev po lokalih, posrednikov prodaji z prepovedanimi substancami ter propadla umetniška elita iz yuge, potem je seznam skorajda zaključen, da je ta kar dolga in obsezna veriga parazitiranja pa kulturnem in na še kakšnem proračunu jasna in razvidna. Ni pa razvidno do kdaj bodo svoj destruktivizem nemoteno kljub omejitvam za preostale državljane izvajali tisti, ki se jim od preveč svobode in potega poteka misli in neumnosti meša. Časa ni prav dosti. Čas pa je, da jim pamet ali pa še kaj koristnega pride nasproti, ni pa nujno da je to denar.
O moj Maribor, kako preneseš to sramoto!
Maribor, nekoč največje industrijsko mesto v nekdanji državi, je nekaj te ne počiščene nesnage podedoval. Imel sem čas in čast nekaj nepozabnih let preživeti v njem. Ni mi žal. Žal pa mi je, da se je kulturno in mentalno onesnaževanje mesta dogaja pred našimi očmi, kar z »lopatami« namečejo vse sorte nesnage in pred nosom nam onečedijo mesto pa nihče ne trzne. Ne. Pride jih vedno več. Niso to več oni »kockarji«. Sedaj so v modi »zaviralci« virusa. Zavirajo ga na vse pretege. Najprej jih petsto, pa osemsto, najprej samo okrog »Kojaka« ostali pa sprva mimogrede, potem pa namensko, brez strahu. Kljub pozivom policistov, naj se ljudje ne družijo in da so množična zborovanja prepovedana, se ja tudi to soboto na Trgu svobode zbrala množica ljudi. Niso se bali popisovanja, ne, še pijačo so prinesli, tisto ki je čakala na »paciente«, po navadi je to kvinton, tükla, šmarjak, same vrhunske sestavine, ob že zblojenih glavah, da nastane »čaga« ali proletarsko in internacionalno druženje v stilu »proletarci vseh dežel napijmo se ga«! Obup.
Očitno to »potrebujejo« in bo moralo v Mariboru priti do velikega izbruha epidemije, da se bodo ljudje, ki se še vedno družijo brez maske in vpijejo maske dol, končno začeli zavedati, da je ne samo v Sloveniji, ampak po vsej Evropi t.i. pandemija in ta še vedno traja. Kaj se res mora zgoditi Slovenski »Bergamo«?
To pa da so se ti pijani od tükle in od »uspeha« nespametnega početja napotili z namenom preveriti kakšno je stanje zasedenosti v UKC Maribor, je pa nevarno območje prilaganja situacije v družbi za plebs, ki to mora biti, plebs namreč, in če to ni ga je treba krotiti.
To da mora UKC varovati policija, vhod zaprt, noter pa varnostna služba na vsakem koraku in nadstropju. Onstran vsake logike in razuma. To je civilizacijsko ogabno,mentalno odurno. Dno dna. »Hospitalizirati« takšne veleume »Ala Ančka Biderjeva« in izvržki in izbljuvki mentalnih kloak, ki se jim ta hip daje in posveča pozornost.
Vane T. Costa je publicist in novinar.
