Pisalo se je leto 1951. Ljubo Bavcon je bil kot funkcionar Ljudske mladine imenovan za urednika notranje redakcije v Slovenskem poročevalcu. Naslednje leto, ko so »neznanci« v Novem mestu zažgali škofa Vovka ter je Boris Kraigher dvigoval prst in žugal, da je slovenski novinarski kader eden najbolj nevarnih pojavov v družbi, je Bavcon objavil uvodnik z naslovom Razkrinkana peta kolona, v katerem je obsodil »protiljudski del duhovščine«. Komunisti so ta agitprop cenili in ga imenovali za člana uredništva Naših razgledov, glasila partijske inteligence.
Kariera pravnika je šla v totalitarnem režimu nato samo še strmo navzgor, postal je glavni ideolog revolucionarnega prava, ki je temeljilo na avnojski doktrini: ni kaznivo dejanje, če je storjeno v interesu partije. V tem smislu je leta 1978 v splošnem delu Kazenskega prava (soavtorica je bila Alenka Šelih) zapisal: »Kazensko pravo je najprej sredstvo za obvarovanje obstoječe družbene ureditve … (…) V tem smislu je kazensko pravo sredstvo za zatiranje in za sistematičen boj proti določenemu delu prebivalstva (Lenin I. str. 256−257), torej za boj proti razredu, ki se zaradi svojih drugačnih pogledov upira celovitosti obstoječe družbene ureditve ali njenim sestavnim delom. Gre za podrejanje posameznikov in družbenih skupin splošnim zahtevam proizvodnje, delitve in menjave.«
Ljubo Bavcon in Alenka Šelih, ljubljenca nekdanjega režima, sta danes častna meščana Ljubljane, zaslužna profesorja na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, predstavljajo ju kot strokovnjaka za človekove pravice, čeprav bi morala biti po vzpostavitvi parlamentarne demokracije v začetku 90. let lustrirana in kot ideologa sistematičnih kršitev človekovih pravic do smrti izločena iz javnega življenja. A nista bila. Celo nagrajevana sta bila večkrat. Tudi zato je v slovenskem pravosodju tako, kot je, kar je razkril primer Zvezdana Radonjića, ki je ob oprostilni sodbi za Milka Noviča dramatično opisal pritiske, ki jih je bil deležen ob sojenju, celo posredne grožnje, kaj bo z njim, če ne bo obsodil nekdanjega zaposlenega na Kemijskem inštitutu, ki ga je obtožnica bremenila umora Janka Jamnika, direktorja inštituta. In to niso bili »običajni« pritiski, ampak pritiski globoke države prek pravosodnih kolegov in njegovih nadrejenih.
Zaradi tega bi morali vsi bíti plat zvona, prižgati bi se morali vsi alarmi. A se ni zgodilo prav nič. No, skoraj nič. Pod to »skoraj nič« moramo šteti, da se po besedah Pogačnika na sojenju v primeru Novič ni zgodilo nič dramatičnega, predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič se je s tem strinjal. In da sicer tečejo nekateri postopki, ki pa so interne narave, zato sodišče o njih ne bo več komuniciralo z javnostjo. Pozor, primer, ki je razkril, kako globoka država deluje v pravosodju in kako nekdo iz ozadja vpliva na razsodbo, je interna stvar sodišča!
Ne, dragi moji na Tavčarjevi 9, to je zadeva, ki zanima vse državljane, zato boste morali javno in sproti pojasnjevati, kaj se dogaja. Sprenevedanja je bilo dovolj. In če kdaj, je zdaj primeren čas, da se pomete v pravosodju, ki ga del javnosti zaradi številnih razvpitih primerov in sistematičnih kršitev človekovih pravic upravičeno imenuje krivosodje. Slovensko sodstvo se namreč ni nikoli zares očistilo, ni se odpravilo na pot v Damask (kot Savel, ki se je na poti v Damask iz preganjalca kristjanov spreobrnil in postal apostol Pavel), še manj je bilo lustrirano. Zato je ohranilo stare, Bavconove vzorce delovanja, kjer se v sojenje sodnika vmeša nekdo iz ozadja: pokliče in pove, kako naj se v zadevi razsodi. To je naravnost grozljivo in tega bi moralo biti vse nas strah.
Za konec je treba poudariti še nekaj. Levji delež, da je bila javnost obveščena o zakulisnem konstruktu globoke države v primeru Milko Novič, gre novinarki Demokracije Petri Janša, ki je več let − kljub (ne)posrednim grožnjam (tudi s smrtjo) − neutrudno preiskovala politični in klasični kriminal, povezan s primerom, ki je razkril kloako slovenskega pravosodja in lovke, ki sežejo do najvišjih političnih in pravosodnih vrhov ter njihovo povezanost z nekdanjim totalitarnim režimom. Zato lahko na tem mestu rečem, da sem vesel in ponosen, da je Petra članica uredništva Demokracije. Zasluži globok poklon in je zgled, kaj lahko naredi posameznik, ki je pogumen in zvest svojim načelom.
Slovensko sodstvo se namreč ni nikoli zares očistilo, ni se odpravilo na pot v Damask (kot Savel, ki se je na poti v Damask iz preganjalca kristjanov spreobrnil in postal apostol Pavel), še manj je bilo lustrirano.
(Tekst je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija, 25. aprila 2019.)
