13 C
Ljubljana
nedelja, 19 septembra, 2021

Poslance na maksimalce

Piše: Davorin Kopše

Angleški idiom pravi: Nisem tako bogat (prereven sem), da bi kupoval poceni stvari (čevlje). Idiome je težko prevajati, čeprav je dotičnega lahko razumeti. Tudi v slovenščini imamo bogato ljudsko modrost. Najbliže navedenemu angleškemu je morda slovenski pregovor: Za malo denarja malo muzike. Vidimo, da ni nič novega ugotovitev, da ima kakovost svojo ceno, zato je treba zanjo odšteti nekoliko višji znesek. Tako je v življenju in ekonomiji. Prenesimo to v politiko, kjer se včasih ne zavedamo razmerja med ceno in kakovostjo. Dobra delovna sila ni poceni, zato ne moremo za razmeroma majhen denar dobiti kakovostnih kadrov niti v politiki.

Dobri politiki delajo na etični pogon, slabi pa za denar

Če delajo dobri poslanci na etični pogon, kar pomeni, da jim je Slovenija v srcu, je vprašanje, zakaj so plačani enako kot špekulanti, ki pridejo v politiko zato,  ker jim ne uspe nikjer drugje. Zdi se, da je pred leti Violeta Tomić dobro vedela, kaj govori, ko je izjavila, da je treba dati poslance na minimalce. Tam je iskala svoje mesto, vedela pa je, da ni veliko vredna. Žal ji je vseeno uspelo, kar priča o tem, da je poslanska funkcija v Sloveniji podcenjena. Naj spomnim na pisanje v medijih, da je bila pred svojim prvim mandatom eksistenčno na psu, kar naj bi celo sama izjavila. Ob isti priložnosti je baje modrovala tudi o tem, da je njena edina rešitev izvolitev v Državni zbor.

Še veliko je takih poslancev (tudi drugih funkcionarjev). Nekaterih praktično nikoli ne vidimo za govorniškim odrom in tako ne moremo spoznati njihovih osebnih političnih in drugih stališč. Morda je to zanje celo bolje, saj pogosto videvamo druge, za katere bi bilo bolje, da bi bili tiho. Nima jih smisla naštevati, ker jih je preveč, srečamo pa jih predvsem v KUL četverici, ki se poteguje za formiranje vlade. Slabi se torej borijo za denar, še perverznejši pa je njihov boj za vladanje. Tukaj nekje smo. Podobno kot če bi se večno problematični delavci v podjetju, ki se ves čas borijo za svoje pravice, obveznostim pa se izogibajo, potegovali za vodilna delovna mesta. Nič novega za socializem, drugje pa to ne pije vode.

Foto: STA

Trenutno imamo vladno garnituro, ki dela predvsem na etični pogon. Etični pogon in želja po prispevku za izboljšanje stanja na čim več področjih je vedno premalo plačana dejavnost. Tisti, ki delajo na etični pogon, dobijo za svoje delo vedno prenizko plačilo. Tisti, ki delajo predvsem za denar, pa dobijo vedno za svoje nedelo odločno preveč. Isti problem srečamo tudi v državni upravi – plače pripadajo po delovnem mestu in ne po učinku. To je nekakšen raj za lenuhe in pekel za marljive. V politiki nasploh se zaradi navedenega vse bolj množijo tisti, ki so tam predvsem zaradi socialne varnosti. Nekateri morda tudi zato, da utrjujejo svoj ego in navidezni ugled, kar pa ne prinaša splošnih družbenih koristi. Vse to povzroča najslabše stanje tako v državni upravi kot v parlamentu doslej. Večina energije se vlaga v pojasnjevanje, kako se nekaj ne da in da se celo drugim prepreči.

Slabo plačilo krepi slabo kakovost

Slovenija je že večkrat dokazala, da premore odlične strokovnjake in delovne ljudi, ki so vsak na svojem področju zelo uspešni. Tudi politika jih sicer premore, ker jim je mar in ker želijo dati svoj prispevek k izboljšanju splošnega stanja tako v državi kot v politiki. Žal bodo osamljeni, dokler se ne bo dvignila cena politike. Splošna cena se lahko izboljša le tako, da se to odgovorno delo (če želimo, da bo zares odgovorno) bolje plača. Preprosto, kajne, ampak ta izjava bo pri mnogih naletela na odpor. Ponekod vlada mnenje, da dokler delajo slabo in dokler so na slabem glasu, ne zaslužijo boljših plač. Res je, ti si ne zaslužijo, potrebujemo druge – tiste, ki so si jih sposobni zaslužiti.

Ko oziroma če bomo dvignili plače poslancem, moramo od njih zahtevati, da si jih tudi zaslužijo. Z zahtevo po znižanju plačila, ker delajo slabo, tonemo vedno globlje v še slabše stanje. Za slabo plačano delo se namreč dobra delovna sila ne poteguje nikjer na svetu. Ker se torej za poslanca zaradi slabih razmer in plač ne potegujejo najboljši, volivci nimajo kakovostne izbire. V takih razmerah mnogi zamahnejo z roko in na volilni dan sploh ne gredo na volišča, tisti, ki gredo, pa se odločajo za manj slabo. To se bo nedvomno spremenilo, če bodo poslanci prejemali maksimalne oziroma sorazmerne dohodke za maksimalno prizadevanje in rezultate.

Poslanci si ne upajo izglasovati višjih plač

Smo v nekakšni pat poziciji. Ker se je odnos do poslanske funkcije razvrednotil do zelo nizke točke, poslanci ne zberejo dovolj poguma za ureditev svojih plač. Čeprav so v primerjavi s poslanci drugih držav Evropske unije pravi siromaki, ne pritisnejo glasovalnih gumbov za izboljšanje stanja, ker se bojijo reakcije javnosti. Nesposobni niti ne vedo zakaj in o tem sploh ne razmišljajo. Oni so zadovoljni, saj prejmejo za svoje (ne)delo v vsakem primeru odločno preveč. Kljub vsemu dobijo plače, ki jih s svojo sposobnostjo ne bi prejeli nikjer drugje. Imajo celo tovrstne izkušnje (npr. Tomić, ki sem jo izpostavil zgoraj).

Poslanka Levice Violeta Tomić (Foto: STA)

Nesposobnost jih celo ščiti. Če bi izglasovali boljše pogoje in plačilo za delo v političnih funkcijah, bi za poslance kandidirali ljudje, ki so sposobni razsojati in odgovorno sprejemati tehtne, pogosto tudi usodne odločitve. Na ta način sami ne bi bili nikoli več izvoljeni, s tem pa bi to onemogočili tudi drugim nesposobnim.

Razumljivo je sicer, da se v parlamentu krešejo mnenja o pristopih in načinih reševanja določenih vprašanj, pri nas pa se vse večkrat odloča o tem, ali bo nekaj nujnega narejeno ali ne. Ko začneš ovirati in preprečevati sprejemanje rešitev, namesto da bi sodeloval in vplival za izboljšave, si le še škodljiv pokvarjenec. Točno to gledamo v slovenskem parlamentu. Sicer tudi izven njega, a parlament je vendarle zakonodajni organ.

Za vsako ceno proti

Če v državo nekontrolirano vdirajo migranti, je preprečitev dodelitve pooblastil vojski, da bi uspešno pomagala policiji pri varovanju meje, izrazito škodljivo. Če si proti izboljšanju splošnih razmer v negativno ocenjeni vojski, si sovražnik varnosti in miru. Če je v državi epidemija smrtonosnega virusa in si proti vsakemu ukrepu, ki bi pomagal zajeziti okužbe, deluješ neposredno proti svojim lastnim volivcem. Če država predseduje Svetu EU, se spodobi sodelovati in ne poskušati na vse načine blatiti lastne države samo zato, ker jo vodi nasprotna politična opcija. Če zastopaš pravičnost in se zavzemaš za enake pravice vseh, ne glasuješ proti zakonu o enakem financiranju vseh obstoječih šol, kjer se šolajo naši otroci. Če si izvoljen od ljudi, si njihov predstavnik in si dolžan odločati tako v njihovo najožjo korist kot v korist celote. Če si humanist, ne nasprotuješ demografskemu skladu. Če si poslanec, ki se tega ne zaveda, ne bi smel biti poslanec!

Še ena razsežnost problema se pokaže v tem, da si globoka država, pa tudi svetovni negativni trendi želijo marionete, ki odločajo. Če so na odgovornih položajih pokončni ljudje, jim ni mogoče narekovati iz ozadja. Za marioneto si pač izbereš nekoga brez hrbtenice. Ni nezanemarljivo niti dejstvo, da je bilo vedno tako tudi v komunizmu, ki so mu nadeli zavajajoče ime socializem. Center moči se je tako iz Centralnega komiteja dejansko preselil v globine države – v skrito ozadje, ki ima svoje apetite. Centralni komite se je prelevil v mafijo, način delovanja pa se ni bistveno spremenil. Žal se to širi tudi po Evropski uniji.

Po dopustu bodo glave spočite

Dopust je namenjen počitku in nabiranju novih moči. To seveda pripada tudi poslancem. Težko je reči, da se bodo vrnili kaj bolj razsodni in posledično družbeno koristni. Tisti, ki so škodljivi, to dokazujejo že več mandatov in vedno slabše je. Poslanci tistega mandata, ki bodo presekali ta gordijski vozel, bodo z okrepljenimi črkami vpisani v zgodovino. Nekoč se bo to zagotovo moralo zgoditi. Neverjetni koaliciji KUL, ki združuje orto nesposobne levičarske burkeže se moramo zahvaliti, da bo prišlo do prečiščenja političnega prostora prej, kot bi sicer. Vsake muzike je enkrat konec, pove še en slovenski pregovor. Tudi te bo konec in takrat bodo zabavljači, klovni in lopovi zapustili prireditveni prostor.

Davorin Kopše je veteran vojne za Slovenijo, kandidat za evropskega poslanca ter aktiven državljan

Zadnje novice

Sorodne vsebine