Piše: Milena Miklavčič
Tako na družbenih omrežjih kot med prijatelji se pogosto pogovarjamo o TV programu. Ker sem že dolgo na svetu, lahko na splošno mirno rečem, da me vedno bolj obilno poneumljanje gledalcev z resničnostmi šovi zelo, zelo moti. Srce me boli, ko slišim, da se marsikateri televiziji dviguje odstotek gledanosti predvsem t. i. »novel«. Mar se ne zavedajo, da te predstavljajo »opij za ljudstvo« za številne, ki v resničnem življenju živijo slabše, kot bi si želeli?
Posebno poglavje, ob katerem človek pogosto ne ve, bi se jokal ali bentil, predstavlja informativni program. Še mi, ki smo že po naravi »nejeverni tomaži«, imamo včasih težave, saj nas ponavljanje polresnic lahko kdaj pa kdaj tudi zapelje. In to ni dobro. Tisti, ki znamo poiskati še dodatne vire informacij, hitro ugotovimo s čim in pri čem so nas novinarji želeli peljati žejne čez vodo. A vsi gledali, ki so hkrati tudi plačniki TV-prispevka, niso takšni. Nenehno ponavljanje polresnic naredi ogromno škode. Več, kot z očitnimi lažmi.
Ogromno škode za dobro in kakovostno obveščenost naredi tudi molk. Na twitterju, denimo, beremo o marsičem, o čemer molčijo informativne oddaje. Če pa že spregovorijo, pa nam za protiutež ponudijo govorca, ki dobre stvari nemudoma izniči in jih arogantno popljuva.
Katastrofalen je tudi molk o dogodkih, ki se zgodijo v točno določenih mehurčkih. Tudi to ni dobro. Novinarji v katerem koli mediju bi morali biti predvsem strastni, nepristranski in brezkompromisni iskalci resnice.
Še en predlog imam: medijsko sceno je v zadnjem letu dodobra popestril komentator dr. Peter Gregorčič. Z drugačnim, a zelo prizemljenim pristopom je razgalil marsikatero sceno, o kateri se je pred tem govorilo bolj kot ne v rokavicah. Vesela bi bila, če bi nova urednica informativnega programa, Jadranka Rebernik začela iskati komentatorje tudi izven ustaljenega kroga, ki je imel do zdaj izključno pravico do komentiranja tega ali onega. Prepričana sem, da je posameznikov, ki znajo razumno in strokovno ravnati z besedo, v slovenskem prostoru še veliko. Seznam ustreznih komentatorjev za posamezna področja, ki bi se lahko nenehno širil in dopolnjeval, bi bil več kot nujen. Prav tako bi bila zaželena različna TV omizja, kjer bi različno misleči posamezniki razpravljali o perečih problemih družbe, v kateri živimo. Poudarek je na različno mislečih.
Še nekaj: Slovenija se je v Dubaju med 1. oktobrom 2021 in 31. marcem 2022 predstavljala v enem najbolj opaznih paviljonov. Povprečen gledalec približno ve, kako je ta videti, bolj malo pa se nam sanja o vsebini, o vrhunskih podjetjih, ki tam sodelujejo. Tudi povprečen gledalec bi moral biti o uspehih le teh veliko bolje obveščen, kajti od dela pridnih in inovativnih rok bomo Slovenci bolje živeli.
Še enkrat: pozitivna novica naj postane, če je le mogoče, v informativnem programu prevladujoča. Ta je ključna tudi za splošno samozavest, za upanje, saj državljani, ki jih nenehno in čisto po nepotrebnem zasipavajo zgolj z negativnimi in uničujočimi »resnicami«, bolj težko zravnajo hrbte.
Bo postal informativni program čez noč drugačen? Bolj težko. Tisti, ki ga ustvarja, ne more danes videti sonca na obzorju, če je bil še včeraj trdno prepričan, da tam ni nič drugega razen teme.
Milena Miklavčič je pisateljica in kolumnistka.
