Piše: Borut Korun
Po 27. aprilu se v Sloveniji vsako leto nekaj časa vrstijo spominski dnevi dogodkov iz revolucionarne preteklosti. Vihrajo jugoslovanske zastave z rdečo zvezdo, predstavniki oblasti pa svojo pravovernost demonstrirajo s polaganjem vencev in z govori o tem, kdo je bil na pravi strani, o fašizmu, ki je še vedno nevaren. Oživljajo preteklost, ki je bila del njihove velike utopije. To dogajanje seveda ni samo sebi namen.
Vsi narodi si želijo imeti slavno zgodovino, se te preteklosti ponosno spominjati. Kaj bi bili Srbi brez spomina na Kosovo polje? Makedonci so središče Skopja spremenili v hiperdimenzionalno kiparsko razstavo, kjer poleg carja Samuela, Cirila in Metoda kraljuje Aleksander Makedonski. Albanci častijo svojega Skenderbega. Vsi ti narodi so našli pot do svoje preteklosti, do svoje resnice.
Slovenci slavne narodove zgodovine ne smemo imeti. Razen zapovedane. Obstaja torej zapovedana in prepovedana slovenska zgodovina.
Prepovedana zgodovina je tista narodova preteklost, ki jo označujejo velika, pomembna obdobja in dejanja: Karantanija in vse, kar je v zvezi z njo, bitka pri Sisku, kmečki upori, boj za severno mejo … Izbrisali so nam celo ime: Slovencev v preteklih zgodovinskih dobah ne sme biti. Naši zgodnjesrednjeveški predniki so v sedanjem zgodovinopisju samo (Alpski) Slovani. Ampak druga ljudstva tistih časov imajo v teh knjigah svoja imena: Srbi, Hrvati, Moravci, Čehi, Poljaki … (Da je že Primož Trubar vedel za Slovence, naši zgodovinarji brez slabe vesti ignorirajo.) Torej: adijo, Karantanija, prva slovenska država, adijo, ustoličevanje, o katerem so pisali papež Pij II. in za njim francoski humanisti, adijo, Brižinski spomeniki, najstarejši slovenski in sploh slovanski teksti. (Za Brižinske spomenike je že Miklošič ugotovil, da so bili napisani v starinski različici slovenščine, vendar Slovencev v tistem času vseeno ne sme biti.)
Zgodovina, pisana z veliko začetnico, tista, ki sme obstajati in ki je slavna in zato častimo njen spomin, se je začela šele leta 1941. Da bi bila zgodovinska slika »čista«, so morali izginiti tudi tigrovci. Njihov pomnik so preimenovali v Pomnik miru. Zapovedana zgodovina se je iztekla in nadaljevala v ustanovitev komunistične jugoslovanske države. To zgodovinsko dogajanje je imelo svojega »Skenderbega« ali svojega »Aleksandra Makedonskega«. Rekli so mu Tito. Iz njega so slovenski komunisti napravili mitsko figuro – zato se Titu in njegovim spomenikom ne bojo odpovedali. Kot se niso odpovedali Jugoslaviji. Tito in Jugoslavija sta neločljiva dela iste mitologije.
Zaradi tega ne smemo imeti svoje zgodovine, v kateri bi bilo dogajanje 41−45 samo epizoda. Mitologija služi revolucionarni oblasti, daje ji metafizično, trajnostno utemeljitev.
Zoper to je eno samo zdravilo. Klin se s klinom izbija. Treba je obujati pravo slovensko preteklost, obujati pozabljene junake, zamolčane bitke. Treba je ustvariti mitsko pokrajino, kjer bo vse to našlo svoje mesto – tudi dogajanje 41−45 in seveda osamosvojitev kot najpomembnejši dogodek. Seveda bomo naleteli na odpor. (Tako kot jaz, ki sem se v tem okvirju lotil svojega delčka projekta in napisal knjigo Slovenci naši davni predniki, v ljubljanski knjižnici pa so mi onemogočili predstavitev.)
Postaviti bi bilo treba osrednji spomenik, ki bi predstavil vse glavne točke naše preteklosti, nekaj takega, kot so storili Nemci s svojo Walhallo. Osamosvojitev bi bila pika na i v prikazih zgodovinskega dogajanja. Tako središče bi lahko postalo osrednji kraj za svečana slovesna, nekak tempelj slovenstva. Imamo veliko porušenih gradov, enega od njih bi lahko obnovili in notranjost opremili s freskami in kipi, knjižnico, predavalnico. Ustanovimo fundacijo, zbirajmo denar in začnimo − pod vodstvom skupine »normalnih« zgodovinarjev seveda.
Če tega ne bomo storili, bo naša edina slavna zgodovina tista, ki jo simbolično označuje rdeča zvezda, tista, ki ima Kumrovec za središče sveta, Tita za mitološkega junaka, Jugoslavijo pa za še nezastaran projekt.