Piše: mag. Andrej Aplenc
Pred nedavnim sem se pogovarjal v krogu prijateljev o tem, kaj počneta Golobov in Kosov klan in kaj si mi mislimo o tem.
Najprej seveda Muzej slovenske osamosvojitve. To je sedaj razvpita tema, ministrica Asta Vrečko pravi, da ga imamo in nimamo, direktorja Jože Dežman in Željko Oset sta bila razrešena. Dežmanu so najprej prepovedali iti v službo, potem je bil razrešen zaradi nesposobnosti. Ta afera ima vse znake marksistične kulture, ki ga sedanja vlada udejanja tudi s prepovedjo iti v službo, čemur se reče berufsverbot, kar je značilnost totalitarnih režimov. Pri tem se spominjam obiskov v Filadelfiji, kjer je muzej ameriške osamosvojitve, imenovan Independence Hall, kjer je bila 4. julija 1776 razglašena neodvisnost ZDA. Vsak dan obišče ta muzej na tisoče obiskovalcev, vsi bi radi videli kraj in to, kako je ob osamosvojitvi bilo. Amerika seveda ni Slovenija, ampak tudi mi smo se osamosvojili. To, da muzeja za sedaj ne bo, je eden od indikatorjev, kje smo z domoljubno zavestjo v Sloveniji.
No, o tem in še o čem drugem je bil govor v intervjuju publicistke Alenke Puhar, ki ga je vodila novinarka Vida Petrovčič. Intervju je bil enkraten, zato se ne bi čudil, če bi novinarka Vida Petrovčič dobila (če bo obveljala novela zakona o RTVS) berufsverbot. Vsem, ki ga niso videli, priporočam, da si ga ogledajo v arhivu portala RTVS.
O novem zakonu o RTVS je bilo že toliko napisanega, da naš pogovor ni odkril nič novega. So pa neuradne vesti, da vlada telefonari na ustavno sodišče, naj že vendar enkrat odloči, kar je več kot zaskrbljivo. To je že tako kot v kakšnem totalitarnem režimu. Ne glede na to, da sploh ni jasno, kdo je napisal novi zakon. Na ministrstvu trdijo, da so ga napisali oni, kot bi bilo prav, medtem ko je predsednik vlade Robert Golob javno povedal, da je zakon napisala skrajno levičarska Pravna mreža za demokracijo, za kar sploh ni pristojna.
Potem je pogovor tekel o vladi in predsedniku Robertu Golobu. Ni dvoma, da je, če pravilno napišem, Robert Golob zelo inteligenten, saj ima doktorat iz elektrotehniških znanosti. Tudi njegovi nastopi so dobri, ne zmanjka mu besed, čeprav govori zelo hitro. Tudi poslovno je bil zelo uspešen, čeprav, resnici na ljubo, bi bil to tudi vsak od mojih prijateljev, če bi lahko kupoval po skrajno nizki ceni elektriko iz nuklearke in jo prodajal desetkrat ali še več dražje, pri čemer je sam postal multimilijonar. Veliko je govora o njegovih balkanskih poslih, bomo videli, kaj bo iz tega nastalo. Vsekakor pa imamo vsi jasen vtis, da je eden od tistih menedžerjev, ki so, kot se temu reče, mikromenedžerji. Ta izraz se uporablja za tiste vodilne poslovneže, ki se vtikajo v vsako, tudi majhno stvar, za katero je odgovoren nekdo drug, ki jim je podrejen. Ta mikromenedžment je psihološko utemeljen, mikromenedžer ne daje svojim podrejenim splošnih usmeritev in jim ne pusti samostojnih odločitev. Tako vodenje povzroči, da pomembne strateške usmeritve izpadejo iz odločanja in ima praviloma vedno slabe poslovne rezultate. Lahko da se je Robert Golob navadil na mikromenedžment v svojem podjetju Gen-I, kjer je držal vse niti v svojih rokah, slabi poslovni rezultati pa tam praktično niso bili mogoči.
V vladi pa mikromenedžement seveda ne gre. Ministri nikdar ne vedo, kdaj se bo predsednik vlade vtaknil v njihove posle in kdaj jo bodo dobili po nosu. To smo lahko jasno videli pri zelo velikih problemih v zdravstvu, pri napovedani davčni reformi in pri drugih strukturnih napovedih. Enkrat so, drugič niso, in sploh ne bo nič, kot je rekel Robert Golob, če to ne bo všeč ljudem.
Govor je bil tudi o Planici in letošnjem slovenskem zmagoslavju. Karkoli že Slovenci smo, smo pa zelo dobri športniki. Pri tem zmagoslavju je pa že vsa ta leta zamolčano, da je Rado Hribar, predvojni industrialec, financiral veliko Bloudkovo skakalnico v Planici, kjer so bila leta 1934 prva tekmovanja. Planica je postala svetovno znana, pri tem pa Rado Hribar nikdar ni bil omenjen kot Bloudkov mecen. Razlog je bil jasen v prejšnjem režimu kot tudi sedaj, Rado Hribar je bil skupaj s svojo ženo zverinsko umorjen med drugo svetovno vojno, umorila ga je komunistična VOS.
