Piše: Keith Miles
Vsakdo, ki ga zanima zgodovina in je leta 2015 spremljal srečanje Hollanda, Merklove in Putina v Minsku, je zagotovo začutil določen déjà vu münchenskega srečanja Hitlerja, Mussolinija, Chamberlaina in Deladierja leta 1938. Zloglasni mirovni sporazum v Münchnu je prisilil Češkoslovaško, da je ozemlje prepustila Nemčiji. Ta pomiritev vojnega hujskača Hitlerja je dala ton nadaljnji agresiji v Evropi leta 1939.
Politika pomiritve je zrasla iz splošne zgroženosti nad izgubami in katastrofo prve svetovne vojne. Izraza »Nikoli več« in »Vojna za konec vojn« sta bila običajna valuta od leta 1919 naprej. Ta uvod v pomiritev je postavil temelje za oblikovanje institucije Lige narodov, predhodnice Združenih narodov. Društvo narodov se je izkazalo za brezzobega tigra glede španske državljanske vojne, italijanske agresije na Abesinijo, Stalinovega napada na Finsko in Hitlerjevega napada na Češkoslovaško. Pomiritev je prvotno pomenila ohranjanje miru z reševanjem mednarodnih sporov s pogajanji, vendar je povzročila politiko dejanskega popuščanja zahtevam sovražnih narodov. Kot pravi star pregovor: Če hraniš tigra, na koncu končaš v njem.
Zlahka pozabimo, da se je pomiritev začela, ko je Hitler marca 1936 zasedel Porenje v nasprotju z določili versajske pogodbe, ki jo je znova potrdila pogodba iz Locarna iz leta 1925. Pomanjkanje zavezniškega odziva je dalo zeleno luč Hitlerjevemu programu vnovične militarizacije. Tako se zdi, da se nam je ponovila zgodovina, ko Zahod ni storil ničesar glede agresije Rusije na Gruzijo. Niti takrat, ko so Pridnestrje, del Moldavije, zavzele tako imenovane mirovne sile. Potem je bila, kot je dobro znano, ista taktika tako imenovanih lokalnih sil v Južni Osetiji in Abhaziji uporabljena tudi za priključitev Krima in zasedbo regije Donbas v Ukrajini. Nato sta očitna podpora Putinu glede plinovoda Nordsteam in pomiritev v Minsku sledila »Hitlerjevemu vzorcu«. Čedalje večji nakup plina in nafte s strani Evrope od Rusije je plačal vnovično oborožitev njihovih oboroženih sil. Putinu so tako kot Hitlerju dali toliko zelenih luči, da je mislil, da lahko zavzame Ukrajino.
Kakšna je torej sodobna pomiritev, ki jo lahko vidimo? To je vedenje vlad, civilnih institucij in poslovnih korporacij v zvezi s »prebujeno« agendo. Pred več kot letom sem pisal o nevarnostih vladavine drhali in poudarjal, da je subverzivna za demokracijo. Skoraj zagotovo sem bil preveč optimističen, ko sem predvideval, da bo prišel v poštev zdrav razum in da bodo negativni nameni Antife in Black Lives Matter postali očitni. Toda zdaj se zavedamo, da je prišlo do infiltracije v institucije in velika podjetja, ki imajo raje pomiritev kot zagovarjanje velike večine državljanov, ki nočejo imeti nič z vprašanji gejev in transseksualcev, ki prevladujejo nad vsem. Ta večina je popolnoma zadovoljna, da je tolerantna do teh manjšinskih skupin, ne pa tudi s tem, da jim te skupine narekujejo šolske programe in delovne prakse. Ustrahovanja univerz, podjetij in posameznikov s strani teh skupin bi morala biti nesprejemljiva v svobodni tolerantni družbi, a če družba ne zagotovi, da se razprava in protest izvajata na civiliziran način, bomo poželi strašne negativne posledice te nove pomiritve. Zdi se, da te ekstremistične skupine uporabljajo »koristne nedolžne ali koristne idiote za spodbujanje svojega negativnega programa«. Hrvat Bogdan Radica (imenovan Bogdan Raditsa, ko je bil profesor v Ameriki), ki je med drugo svetovno vojno služil v jugoslovanski vladi v izgnanstvu in je poskušal sodelovati s Titom, je po odhodu v izgnanstvo leta 1946 dejal, da »imajo komunisti frazo za prave demokrate, ki privolijo v sodelovanje z njimi zaradi [zavoljo] ‘demokracije’. To je Korisne budale ali koristni idioti«.
Ludwig von Mises, slavni ekonomist avstrijske šole, je zapisal, da so komunisti izraz koristni nedolžni uporabljali za opis »zmedenih in zavedenih simpatizerjev« socializma.
Za zahodno demokracijo in družbo bo usodna pomiritev s temi kvazifašističnimi in pocestnimi tolpami, ki se ne ozirajo na dejstva in spodobno vedenje.
