Piše: dr. Matevž Tomšič
Peticija o pravici do pokopa in spoštljivega spomina na žrtve komunističnih pobojev v Sloveniji, ki jo je skupina podpisnikov z zgodovinarjem Mitjo Ferencem kot prvim podpisanim ob podpori evropske poslanke Romane Tomc vložila v evropski parlament, predstavlja enega največjih uspehov slovenske demokratične protikomunistične opcije v zadnjih letih. Odbor za peticije tega predstavniškega telesa Evropske unije je ne samo obravnaval peticijo, ampak jo je večinsko podprl. Sklenil je, da bo slovensko vlado pozval o odpravi odločitve o ukinitvi dneva spomina na žrtve komunizma in zadolžil Evropsko komisijo za pripravo pisnega stališča o tem vprašanju.
Večina navzočih evropskih poslancev se je o peticiji izrazila pozitivno, z besedami podpore. In razveseljujoče je, da med njimi niso bili samo predstavniki Evropske ljudske stranke, katere članici sta obe stranki zdajšnje slovenske parlamentarne opozicije, ampak tudi predstavniki drugih političnih skupin. Tako je denimo španska socialistka Cristina Maestre Martine de Almagro dejala, da je treba zaznamovati spomin na žrtve vseh totalitarnih režimov v Evropi, s slovenskim komunističnim režimom vred.
Povsem drugače pa so ravnali nekateri slovenski evroposlanci, ki so nasprotovali obravnavi peticije, češ da tega ne gre obravnavati v Evropi, ampak doma, da gre samo za izkoriščanje tematike za notranjepolitične potrebe in kar je še podobnih izgovorov. To niso bili samo predstavniki levih strank, ampak tudi Ljudmila Novak iz Nove Slovenije, ki naj bi kot takšna sodila na desni pol. A od nje smo tega v bistvu že navajeni, saj praktično ob vsaki priložnosti »drži štango« vladajočim socialistom celo pri njihovih najbolj zavrženih početjih. Je tipičen primer »žlahtnega desničarstva«, o katerem je pred leti govoril nekdanji predsednik Milan Kučan, ki je s svojo servilnostjo jamstvo za vzdrževanje levičarskega oblastnega monopola.
Reakcije evropskih parlamentarcev vendarle nakazujejo, da se na bruseljskem političnem parketu počasi izrisuje prava podoba stanja v slovenski politiki in družbi. Do sedaj je bila levica precej uspešnejša pri širjenju svoje »resnice« v mednarodni prostor.
A reakcije evropskih parlamentarcev vendarle nakazujejo, da se na bruseljskem političnem parketu počasi izrisuje prava podoba stanja v slovenski politiki in družbi. Do sedaj je bila levica precej uspešnejša pri širjenju svoje »resnice« v mednarodni prostor. To ji je omogočala predvsem podpora večine medijev in medijskih ustvarjalcev. Tudi na evropski ravni so namreč ti po večini levo usmerjeni in so med seboj zelo dobro povezani. In evropska leva politika je, to je treba priznati, precej bolj solidarna, kar pomeni, da je vselej pripravljena podpreti »svoje« (ne glede na to, kaj počnejo).
Ta prenos »leve perspektive« v Evropo je prišel še posebej do izraza v času tretje Janševe vlade. Takrat so levičarski aktivisti prek svojih političnih, medijskih in civilnodružbenih povezav spretno »izvažali« zgodbe o tem, kaj strašnega se dogaja v Sloveniji: kako ljudstvo »ječi« pod peto avtokratskega premierja, ki uvaja diktaturo, terorizira novinarje in zlorablja ukrepe proti epidemiji koronavirusa za kratenje pravic in svoboščin državljanom. Čeprav je šlo v določenih primerih za precejšnje pretiravanje, večinoma pa za popolne izmišljije, se je marsikaj od tega »prijelo« v delu evropske politike in javnosti.
Dejansko so se najrazločnejše omejitve in obremenitve začele kopičiti v času sedanje, tj. Golobove vlade. Epidemioloških ukrepov sicer ni več, vendar samo zato, ker je omenjena epidemija izzvenela. So pa zato nove obdavčitve, napoveduje se prepoved ogrevanja z določenimi vrstami goriv, uvesti želijo restrikcije v prometu, poleg tega oblastniki stalno pridigajo, čemu vse so bo treba odrekati – v imenu »višjih ciljev« kakopak. Predvsem pa je očitna nostalgija po komunističnem režimu. Ukinitev omejenega spominskega dne je izraz tega. Zato je skrajni čas, da postane evropskim odločevalcem jasno, da imajo opraviti z demokratično prebarvanimi boljševiki.
