18.7 C
Ljubljana
četrtek, 25 februarja, 2021

Pirjevec si je »… izmislil, … izpustil, … olepšal«

Akad.prof.dr. in politikant Jože Pirjevec je dal na platnice svoje knjige Partizani natisniti tole pirjevščino: »Nič si nisem izmislil, nič namerno izpustil, nič olepšal.«

Verjamem, da sem že dokazal, da si Pirjevec lahko kaj izmisli, da neizmerno veliko izpušča in da mu je partijno dekoriranje nekako zapisano v ideološkem genu.

Toda preigrajmo to Pirjevčevo izjavo še enkrat.

Na str. 204 Partizanov piše, da je v Ljubljani »vodstvo OF je ustanovilo mrežo odlično organiziranih odborov, ki so v delovanje po nekaterih izračunih tako ali drugače zajeli 90 odstotkov meščanov in postali nosilci podtalne avtonomne oblasti.« Vir za to trditev je naveden v opombi 332 drugega dela Partizanov: »J. Pleterski, Pravica in moč, str. 555«.

Da ne bi hodili v knjižnico, je ta knjiga Pirjevčevega mentorja na  razpolago na spletu: https://www.sistory.si/cdn/publikacije/30001-31000/30936/pleterski.pdf

O Osvobodilni fronti (OF) Pleterski na str. 555 piše: »V Sloveniji, kjer osvobojenega ozemlja še ni bilo, nastaja realna podtalna oblast odborov OF. Politična organizacija aktivnega odpora je postajala tako tudi nosilka podtalne avtonomne oblasti. Odbori OF so bili dejansko obenem organi uporniške oblasti, ki je že spodbijala oblast okupantov.«

Ni posebej omenjena Ljubljana, še manj 90 odstotkov meščanov kot »nosilcev podtalne avtonomne oblasti«.  Pirjevčeva ustvarjalna domišljija je verjetno kdaj naletela na pojem OF – država v državi in Ljubljana – mesto heroj. Posledica je izmišljena in olepšana trditev o prevladi partizanskega gibanja v Ljubljani. Pa ni edini s tako domišljijo.

Tako je Tone Ferenc   v Enciklopediji Slovenije (Ljubljana od 1941-1945) zapisal še močnejšo trditev, da bilo »preb. L. ok. 90 % v OF« – se pravi, da je bilo »prebivalcev Ljubljane okrog 90 odstotkov v OF«.

S tem domišljijska Pirjevec in Ferenc prekosita celo Edvarda Kardelja.

Kardelj je 18. maja 1942  poročal »stanju OF v Ljubljani«, da je »v 390 odborih zajetih okrog 8.000 članov, brez ženskega antifašističnega in mladinskega gibanja v aktivu OF«. 3. avgusta 1942 pa je pisal Komunistični internacionali: »Imamo okrog 400 odborov OF z okrog 2500 aktivisti. Mestni komite KP Slovenije ima v mestu nad 500 članov. 80 odstotkov Ljubljane je za Osvobodilno fronto.« Torej že Kardelj ni natančno vedel, koliko Ljubljančanov naj bi bilo v OF oz. za OF.

Kardelj in tovariši pa so v svojih pregledih razvoja partizanskega gibanja v Ljubljani molčali o nekaj pomembnih okoliščinah.

Lojz Tršan v  temeljni raziskavi o razvoju organizacijske mreže Osvobodilne fronte (OF) v Ljubljani (OF v Ljubljani – organiziranost v času italijanske okupacije 1941 – 1943, 1995)  potrdi, da je bilo v Ljubljani morda še več kot štiristo matičnih odborov, odborov, pododborov in drugih oblik povezovanja v uporu. Če v režimski predstavitvi v štirih delih Ljubljana v ilegali poudarjajo predvsem Komunistično partijo in delavski razred, pa Tršanov pregled odkrije množico obrtnikov, lastnikov tovarn, uradništva, zdravništva, pravnikov … – skratka ljubljanskega  meščanstva, ki je na vse mogoče načine podprlo partizansko gibanje. Tako z aktivističnim angažmajem, uslugami, denarjem, materialom itd. V tem prvem obdobju bi lahko govorili o OF kot nacionalnem odporu. Toda stalinisti, posebej Boris Kidrič,  so že takrat z vso revolucionarno ostrino in budnostjo poudarjali, da se ne glede na to ne bodo odrekli razrednemu boju. To so meščanski podporniki občutili zlasti po vojni, ko so jih stalinisti  razrednobojno obdelali. Tudi v Ljubljani so zadušili vsako iluzijo, da bi bila lahko OF koalicijska združba. Tršan  pokaže, kako so stalinisti v Ljubljani uveljavljali Dolomitsko izjavo – tu so se ji bolj upirali sokoli kot krščanski socialisti.

Množična podpora partizanskemu gibanju v Ljubljani je usahnila tudi zaradi komunističnih umorov vodilnih mož tradicionalnega političnega tabora. Revolucionarni teror v Ljubljani je tako kot teror na podeželju Ljubljanske pokrajine sprožil državljansko vojno tudi v Ljubljani. Lahko bi rekli, da je šele Komunistični partiji s Kardeljem kot prerokom državljanske vojne dokončno uspelo ločiti slovenske duhove. Anton Mahnič je proti Kardelju in drugim stalinistom nedolžno dete, ki se je igralo v peskovniku. Ali je bila Ljubljana kot osrednje prizorišče stalinističnega izzivanja državljanske vojne proglašena za mesto heroja?

Tršan je v objavi poročil domobranske politične policije o organizacijah partizanskega gibanja po februarju 1945 (Razbitje OF in partije v Ljubljani, 1996) poudaril: »In tu pride takorekoč do zapisanega, neposrednega stika med politično policijo in njihovimi zaslišanci, med žrtvami in njihovimi lovci, med dvema, takrat izključujočima si stranema, ‘domobransko’ in ‘partizansko’«, ki sta se v obžičenem mestu kot v dobro zaprti kletki na vso moč bojevali.

Iz teh dokumentov je obenem razvidna vsa razpredenost osvobodilnega in  revolucionarnega gibanja v mestu, hkrati pa tudi moč in spretnost njihovih nasprotnikov, da so ga tik pred osvoboditvijo z učinkovito taktiko s pomočjo svojih nemških gospodarjev strli.«

Če je partizansko gibanje kljub italijanskemu in protikomunističnemu terorju preživelo do kapitulacije Italije, sta ga skozi leto 1944 nemška in domobranska politična policija partizansko gibanje v Ljubljani skoraj uničili. Komaj kje v Sloveniji je partizansko gibanje doživelo tako popolno katastrofo. Ali jo je bilo treba skriti z imenovanjem Ljubljane za mesto heroja?

Če bi v državljanski vojni zmagala protikomunistična stran in bi se tudi lotili pisanja zgodovine v duhu kardeljevščin in pirjevščin, bi njeni frizerji zgodovine zagotovo zapisali, da so v Ljubljani organizirali mogočna protikomunistična zborovanja, prepričali ljudi z odlično propagando,  strli sovraga z vsevedno obveščevalno službo,  zmagovito protikomunistično gibanje pa je podpiralo več kot 90 odstotkov Ljubljančanov.

Ljubljana je preživela štiri dramatična vojna leta in nič manj dramatična leta po drugi svetovni vojni.  Od 80.000 prebivalcev jih je bila verjetno več kot tretjina v zaporih, taboriščih, na prisilnem delu, v različnih uniformah. V neizmernih spopadih se je pobijalo, izdajalo, obenem pa žrtvovalo za različne cilje in ideale. Skrajni položaji v »dobro zaprti kletki«.

Če je partizanska stran razmeroma dobro opisana, pa nam manjka temeljni pregled  delovanje tradicionalnega in protikomunističnega tabora. Tudi pri delovanju okupatorjev bi se dalo še marsikaj dodati.

Obenem pa nam Mojca Šorn v pregledu vsakdanjosti v okupirani Ljubljani pove, da se je ob vsem uničevanju v Ljubljani skušalo predvsem živeti, preživeti (Življenje Ljubljančanov med drugo svetovno vojno, 2007). Živeti in preživeti med mlinskimi kamni okupacije, upora, revolucije, protirevolucije, državljanske vojne …

Vendar s pirjevskimi izmišljotinami, slepimi pegami in ideološkim navijaštvom vse te zapletene resničnosti ne moremo dojeti. Ta pirjevska solata je zanimiva le kot ponavljanje zgodovine kot farse, saj Pirjevec skuša v duhu svojih mentorjev igrati  nekakšnega dvornega norčka, ki skuša lažnivi stalinistični cesarosti pokriti nago rit.

Žal! Pa imamo nekaj zanimivih orodij, s katerimi bi bilo vredno preveriti naše prednike, kaj jim je bilo, da so se tako zagrabili med seboj. 

Dr. Jože Dežman

Prihodnji teden pa Pavone, Kalydas in Bergholz o državljanski vojni

Zadnje novice

Sorodne vsebine