Akad.prof.dr. in politikantu Jožetu Pirjevcu se na vsaki strani Partizanov pozna, da ni živel v Ljudski oz. Socialistični republiki Sloveniji in da ne razume, kako je sistem ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil preprečeval zgodovinsko raziskovanje. Po tem modelu se je iskalo prvega komunista in nato naprej, kako so prvi komunisti dvignili slovensko ljudstvo v upor in stalinistično revolucijo. S tem so ustvarjali lažno podobo enotnega dogajanja tako po Sloveniji kot Jugoslaviji. Toda Slovenija med drugo svetovno vojno in po njej ni bila enotna. Po različnih območjih o tekli različni procesi.
Ena temeljnih značilnosti dogajanja je bilo, da je podeželje trpelo bolj kot mestna okolja.
Ko sem leta 1998 v Izoli na zborovanju slovenskih zgodovinarjev predstavil bistveno višjo oceno o številu žrtev druge svetovne vojne, kot je veljala dotlej (70.-80.000 namesto 60.000), sem opozoril tudi na viktimološko raznolikost dogajanja v Sloveniji (Talci zgodovine!. V: Množične smrti na Slovenskem, 1999).
Logika smrti, ki jo ilustrira spodnji zemljevid, je enostavna: največ je je na podeželju ljubljanske pokrajine v epicentru državljanske vojne. Ta sega še v južni del Gorenjske in del Primorske. Tudi partizansko gibanje je koncentrirano na tem območju. To podobo potrjujejo tudi podatki popisa žrtev Inštituta za novejšo zgodovino.
Podobno sliko nam daje tudi pregled uničenih stanovanj, ki ga je v odlični študiji predstavil Stane Zrimec (Domovi v Sloveniji, porušeni 1941 – 1945, Geografski vestnik XX — XXI , 1948 — 1949). Najbolj je uničen del Kočevske, od koder se je izselila nemška manjšina in območje, od koder so izgnali Slovence in naselili nemško manjšino. Sicer pa je uničevanje domov prizadelo predvsem podeželje povsod tam, kjer je bilo partizansko gibanje močnejše in kjer je divjala državljanska vojna. Med mesti je bil z zavezniškim bombardiranjem najbolj uničen Maribor. V mestu heroju Ljubljani pa pravzaprav največ škode povzroči eksplozija na kolodvoru 8. junija 1945, ki so jo povzročili kar zmagovalci sami.
To delitev uničevanja med slovenskih vzhodom in jugo/zahodom nam kaže tudi spodnji Zrimčev zemljevid naselij, v katerih je bilo uničenih nad 90 odstotkov stanovanj.
Po Zrimcu »tudi primeri po ostali Sloveniji kažejo, da so naselja v višjih legah trpela bolj od onih v ravnini, ravninska pa zopet bolj na stikih z višjim svetom. Hribovja in visoke planote so poglavitna domena gozda, ki je bil, brez- poten in nepregleden, gotovo dober zaveznik narodno osvobodilne vojske. Naselja na meji neposeljenih pasov so ji bila v veliko oporo in s tem važen cilj okupatorju. Vendar se razdejanje naselij v kotlinah in planih dolinah, kjer docela prevladujejo kultivirana tla in kjer je za dobro prometno povezavo vsestransko poskrbljeno, ni izognilo. Krška kotlina, Bela Krajina in Vipavska dolina, poleg drugih mest, pričajo o tem. Temeljita razdejanja so dalje osredotočena v bližini važnih strateških objektov (Borovniški viadukt, železniško vozlišče v Zidanem mostu, Mariborski kolodvor itd.) ter na mestih, ki se jih je dotaknilo vzhodno bojišče.«
Podeželje je bilo središče spopadov, bilo je izpostavljeno divjanju nasprotnikov partizanskega gibanja in tudi partizanskemu nasilju, partizanska vojska je na podeželju prišla do nabornikov, hrane in druge preskrbe, zavetišč in postojank.
Zrimec je svojo študijo pisal v upanju, da bodo zbrani podatki omogočili načrtovanje obnove podeželja. Toda podeželje oz. kmetstvo se je po vojni znašlo pod udarom revolucije. Prisilna oddaja, kolektivizacija, zemljiški maksimum in vrsta drugih ukrepov naj bi uničili zasebnega kmeta. Kmet, ki je dajal kri in vse drugo za partizansko vojsko, je bil v drugi Jugoslaviji izpostavljen izkoriščanju in preganjanju, ki je bilo v marsičem primerljivo z vojnim stanjem. In komajda primerljivo s katerim koli obdobjem izkoriščanja in preganjanja kmetstva v zgodovini.
Naj ilustriram to stanje s primerom iz Bohinja. Bohinj je bil po vseh zbranih podatkih partizansko območje. Od 5.200 prebivalcev jih je bilo v partizanih skoraj tisoč, veliko Bohinjcev je sodelovalo v političnih organizacija partizanskega gibanja, števili so bili aretirani, ustreljeni med talci, poslani v koncentracijska taborišča. Med materialnimi prispevki Bohinja je bilo vsaj 1.154 glav govedi in vsaj 53 ton poljščin.
Toda to Bohinjcem, ki so bili povečini kmetje, po vojni ni pomagalo. Vojna proti kmetstvu se je razplamtela tudi tu.
Vrhunec pritiska je bil potem, ko je 27. junija 1949 je pogorela Srednja vas. Zgorelo je 45 hiš ter 124 hlevov in drugih gospodarskih zgradb. V Slovenskem poročevalcu so 11. avgusta 1949 v članku na naslovnici Iz ruševin v novo življenje napovedali, da bodo namesto požgane Srednje vasi zgradili kolhozno vas: »Celotna vas bo zgrajena tako, kot to zahtevajo potrebe našega zadružnega socialističnega kmetijskega gospodarstva. Kajti vsak dan se socializem na naši vasi krepi. Vsak dan se število zadružnikov veča. Kakšna naj bo torej nova vas? Socialistična, zadružna, s skupnimi hlevi in gospodarskimi poslopji, z zadružnim domom in tako dalje.«
Srenjane so skušali prisiliti, da bi jim zgradili kolhozno vas, kolhozno ureditev so načrtovali tudi drugod po Zgornji bohinjski dolini. Bohinjci so se uprli in v uporu uspeli vsaj toliko, da kolhozna vas in hlevi niso bili zgrajeni.
Potem so se ukrepi proti kmetom v Bohinju nadaljevali kot povsod po Sloveniji. In tudi drugod so se kmetje upirali, nasilje nad njimi pa je bilo marsikje zločinsko.
Če je bilo tako v Bohinju, ki je bil partizansko oporišče, je bilo toliko slabše tam, kjer se je podeželje uprlo partizanskemu gibanje. Že na Gorenjskem so kraji, ki zaradi svoje protipartizanske drže med vojno npr. po vojni niso smeli dobiti sodobne trgovine …
Zato lahko govorimo o kulturnem genocidu, ki je med vojno in po njem pustošil po slovenskem podeželju in kmetstvu.
Dr. Jože Dežman
Naslednji teden o centralnem planiranju za Pirjevca in Partizane.
