1.3 C
Ljubljana
sobota, 4 februarja, 2023

Peklenski trije tedni po prvem krogu: ko se zapeljivi čar »novih obrazov« spoji z agendo Staneta Dolanca

Piše: Gašper Blažič

V Sloveniji smo se že navadili, da je bistvo zapeljivega čara »novih obrazov« v tem, da se v politiko »pripelje« nekdo, ki prej v njej ni bil (pa četudi je v resnici bil) in tako velja za »mesijo«, ki bo v politično dogajanje končno vnesel nekaj svežine in naredil red. Kar je pravzaprav samo še ponavljanje že videnega, namreč večnega heglovskega boja med »tezo« in »antitezo«, pri čemer je novi obraz rezultat obeh, namreč »sinteza« – ki pa v resnici potrjuje pozicije »teze«, torej nasledstva komunističnega režima in njegovega »vzporednega mehanizma«.

Morda se uvod sliši nekoliko zapleteno, a po včerajšnjem prvem krogu predsedniških volitev je postalo jasno, da bo prej omenjeno (tolikokrat že prelevljeno) nasledstvo rdečega režima tokrat stavilo na nov »nov obraz«, to je Natašo Pirc Musar (v nadaljnjem besedilu NPM). Ki je bila dejansko že ves čas na nek način spojena s politiko, a nikoli ne neposredno. Spomnimo: v začetku devetdesetih let je prišla kot mlada pravnica na nacionalno televizijo in zelo hitro postala sindikalna funkcionarka, leta 1996 pa se je, kot smo nedavno razkrili na spletni Demokraciji, prvič potegovala za funkcijo generalnega direktorja RTVS (potem ko so že drugič na tej funkciji dobesedno likvidirali uglednega Žarka Petana), pri čemer ni osvojila niti enega glasu s strani tedanjih članov SZDL-jevsko sestavljenega Sveta RTVS, ki ga želi sedanja vladna koalicija znova uvesti kot pretvezo »depolitizacije« javnega zavoda na Kolodvorski. In bodimo iskreni: NPM navija za točno ta novi zakon, ki so ga brez javne razprave sprejeli po nujnem postopku.

Informacijska pooblaščenka po okusu tranzicijskih plenilcev

Ni minilo niti desetletje po tem dogodku – vmes je bila še na Pop TV in na Aktivi Group – je postala informacijska pooblaščenka. In hitro pokazala svoje prave barve, saj je ta položaj hitro zlorabila tako, da je s stališča na papirju »neodvisnega« razsodnika dejansko ves čas na zelo aktiven in konkreten način nastopala proti pomladni strani. Zaradi močne politične podpore s strani tranzicijske levice je tako dobila še en mandat, za kar jo je predlagal tedanji predsednik republike Danilo Türk. Ki jo je podprl tudi pred prvim krogom volitev.

Seveda pa to še ni vse: »nepristranska« NPM je posegla tudi v gospodarstvo, in to tja, kjer so bile na delu plenilske elite. Pred desetletjem je namreč Agencija za varstvo konkurence opravljala nadzor nad domnevnim kartelnim dogovarjanjem podjetij Mercator, Spar in Engrotuš. Nadzor nad preiskovanimi podjetji je namreč predvideval tudi zaseg elektronske pošte zaposlenih v podjetjih, kjer opravlja preiskavo omejevanja konkurence, kar sicer omogoča zakon. Prav ta zakonski člen pa je NPM v vlogi informacijske pooblaščenke skušala spodbijati na ustavnem sodišču, vendar je slednje takrat pobudo zavrglo in navedlo, da predlagatelj (Urad informacijskega pooblaščenca) »nima zakonskega pooblastila za izvajanje inšpekcijskega nadzora«. Povedano drugače: NPM je prekoračila pooblastila, ko je želela izvajati inšpekcijski nadzor nad agencijo, ki izvaja nadzor nad gospodarskimi subjekti v primeru kartelnih povezovanj. Zgodilo se ni nič, saj je NPM »naša«.

Prav tako se je angažirala tudi aferi v zvezi  s t. i. washingtonsko depešo, ko je tedanjemu ministru Dimitriju Ruplu preprečila, da bi poiskal uslužbenca, ki je depešo spravil v javnost. Če to primerjamo z zadnjo afero v zvezi z depešami, ko so možnosti za podpise za NPM iskali tudi na slovenskih diplomatskih predstavništvih v tujini – in tudi takrat depeša ni imela oznak zaupnosti! – so krivca tokrat našli zelo hitro in ga izpostavili z imenom in priimkom. Veleposlanika v Washingtonu Toneta Kajzerja so politično likvidirali v roku nekaj dni, pri čemer je likvidatorjem izdatno pomagal tudi dosedanji predsednik republike Borut Pahor. Ki je šele post festum obtožil vlado, da se o tej potezi ni posvetovala z njim, a to je bilo zvonjenje po toči. Kot bi dejal legendarni Anton Korošec: »Vaše veličanstvo, prepozno je!«

Ne gre tudi pozabiti, kolikokrat je NPM v vlogi informacijske pooblaščenke oglobila SDS in do tranzicijske levice kritične medije. Še posebno skrb je namenila obrambi osebnostnih pravic nekdanjih agentov Udbe, ki imajo še danes status nedotakljivih. Denimo, zaradi domnevne objave osebnih podatkov Draga Isajlovića, znanega iz afere JBTZ, je NPM oglobila SDS za pet tisoč evrov. Kar je bil dejansko zelo resen opomin tudi raziskovalcem arhivov in publicistom, kot sta denimo Igor Omerza in Rado Pezdir. Češ, ne praskajte se tam, kjer vas ne srbi!

Ob tem se seveda velja vprašati, ali bi NPM kot predsednica republike ravnala bistveno drugače kot takrat, ko je bila informacijska pooblaščenka? Verjamete, da se je skozi leta umirila in postala nepristranska?

Če mene vprašate, verjamem v njeno držo »nadpolitičnosti« toliko, kolikor je takšno držo izkazal sedaj že upokojeni vrhovni sodnik Branko Masleša in njegova sodniška četica pravovernih branilcev revolucionarnih izročil.

»Salto mortale« Goloba in »svobodnjaških« medijev

A pustimo ob strani pretekle zablode NPM in se posvetimo aktualnim zdrsom t. i. novih obrazov. Najbolj prepoznaven med njimi od poletja dalje vodi vlado. Pred tem je bil funkcionar državnega trgovca z elektriko, v bolj daljni preteklosti pa funkcionar v stranki Zorana Jankovića in kasneje tudi v stranki Alenke Bratušek. Po Jankovićevem zgledu wannabe politično »odstavljenega« gospodarstvenika se je z blagoslovom botrov podal v politiko in prišel na vrh kot »sinteza«, ki sem jo omenil v uvodu kolumne. Seveda je bilo jasno, da gre samo še za novo nadgradnjo »teze«, kar je na večer prvega kroga predsedniških volitev samo še potrdil s svojimi komentarji:

 

Verjetno teh besed ni potrebno posebej komentirati. Razen tega, da bi bil Stane Dolanc, če bi še živel, verjetno zelo ponosen na »Robija«.

A pozor: na večer prvega kroga volitev se je zgodilo nekaj, kar se na prvi pogled zdi neverjetno, a je bilo dejansko zelo pričakovano: Robert Golob, ki je še nekaj dni pred tem energično zagovarjal Milana Brgleza (močno poraženega kandidata svoje stranke) in moral za to »potunkati« tako NPM kot tudi Milana Kučana, je nenadoma obrnil ploščo: sedaj je NPM »naša«, treba jo bo braniti in spraviti na predsedniško mesto, da bi Slovenija še naprej lahko ostala »politično stabilna«. Kaj po njegovo pomeni ta stabilnost? Da vse pomembne funkcije dokončno prevzamejo kadri iz tranzicijske »sinteze«: »Če ne bi bili mi, bi to pomenilo, da je nekdo drug…«

Povedano drugače: do včeraj med seboj menda sprti politični faktorji tranzicijske levice so se kar naenkrat poenotili in napovedali, da bomo 13. novembra 2022 dejansko imeli referendum o tem, ali želimo imeti stabilno ter varno prihodnost (NPM) ali podaljševanje »mračnih časov« (Logar). Ne bi nas smelo presenetiti, da je bil »spor«, ki se je dogajal na relaciji Golob-Kučan do včeraj zvečer, dejansko samo repriza gledališke predstave iz leta 2007, ko se je Danilo Türk za potrebe javnosti močno sporekel s tedanjim predsednikom borčevske zveze Janezom Stanovnikom-Tinetom, slednji pa je našega Danila po prvem krogu že prijateljsko trepljal po rami, kot da se med njima nikoli ni nič zgodilo…

In tu ima Bojan Požar prav, ko omenja tisti del MSM tiska, ki je doslej udrihal po NPM: »Bo pa zdaj neprecenljivo in po svoje tudi zabavno opazovati, kako bodo mediji pod kontrolo tranzicijske levice, ki so doslej orkestrirano napadali NPM (tajkunska privatizerka iz davčnih oaz, davčna optimizatorka, potratnica proračunskega denarja, odvetnica za elito, neprimerne značajske lastnosti za predsednico republike), da bi v drugi krog spravili Brgleza, čez noč obrnili ploščo in vse to kakor pozabili. A prav tak dirigirani salto mortale se bo tudi zgodil, Pop TV, revija Reporter in portal Necenzurirano, na primer, bodo morali nemudoma prekiniti vse napade na Pirc Musarjevo in njenega moža Aleša (Musarja) in tako dokazali, da funkcionirajo kot lutke na vrvici.« (vir: Požareport)

Prihajajo trije peklenski tedni!

Skratka, prvi krog je končan, prava vojna proti normalnosti pa se šele dobro začenja. In ne čudite se, da boste v medijih, ki jih našteva Požar, v naslednjih treh tednih prebirali joka in škripanja z zobmi vredne zgodbe o mračni vladavini Janeza Janše in njegove vlade od marca 2020 do maja 2022. In to vlade, v kateri je bil Anže Logar zunanji minister. Prebirali boste zgodbe o tem, kako je v tem obdobju Slovenija tudi v zunanji politiki nazadovala, kako so se Tanja Fajon, Irena Joveva, Milan Brglez in ostali v evropskih institucijah trudili, da v Sloveniji zaščitijo vladavino prava, kako je ob agresiji Rusije na Ukrajino Slovenija postopala zelo enostransko in ni prisluhnila argumentom Rusije, kako je prejšnja vlada zaradi nasilja nad medijsko svobodo ogrozila že pridobljena evropska sredstva, kako je vlada sporno kadrovala med veleposlaniki (v Washington poslala inkriminiranega Kajzerja, obenem pa z inšpekcijo v Bernu zvijala roke odlični veleposlanici Marti Kos, ki je zaradi pritiskov odstopila), in še in še… In morda bomo prebrali kakšno zgodbico o tem, da je NPM bila že nekajkrat birmanska botra (in je tudi normalno poročena), tako kot je imel Kučan verno babico in je tudi s tem prepričal verno občestvo, da je večja moralna avtoriteta od samnoopredeljenega ateista Jožeta Pučnika. In ker je Logar že itak stari znanec iz ljubljanskega mestnega sveta, ker je neuspešno kandidiral za župana Ljubljane, medtem ko NPM nikoli ni bila članica katere od strank, kaj šele politična funkcionarka. In še in še…

Psihološko striženje ovac oz. friziranje množic se torej začenja. Pripravite se, ker bo v medijih naslednje tri tedne peklensko!

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine

1 komentar